Kmetijstvo objavil

Poznamo biserno proso?

Od vseh žit je biserno proso (Pennisetum glaucum) šesto najbolj pomembno med žiti in najbolj razširjena vrsta prosa. Potomec divje zahodne afriške trave je bil udomačen pred več kot 4.000 leti po vsej verjetnosti tam, kar je danes srce Saharine puščave. Že dolgo nazaj se je razširil iz svoje domovine v Vzhodno Afriko in od tam v Indijo. Oba kraja sta biserno proso željno sprejela in postal je njihov glavni artikel.

Danes je biserno proso tako pomembno, da je zasajeno na približno 14 milijonih hektarjev v Afriki in 14 milijonih hektarjev v Aziji. Globalna proizvodnja verjetno presega 10 milijonov ton na leto, od katerih Indija prispeva skoraj polovico.

Vsaj 500 milijonov ljudi je za svoje lastno preživetje odvisno od bisernega prosa. Kljub svoji pomembnosti pa lahko biserno proso štejemo za »izgubljeno« žito zaradi neizkoriščenega potenciala, ki ga še vedno nosi v sebi.

V Afriki in indijski podcelini so ga gojili že v prazgodovini. Domnevno območje, kjer naj bi žito udomačili je regija Sahel, središče raznolikosti in območje Zahodne Afrike. Nedavna botanično-arheološka raziskava je potrdila prisotnost udomačenega bisernega prosa na Sahel območju severnega Malija med leti 2500 in 2000 pred našim štetjem.

Gojenje se je kasneje preselilo in razširilo v čezmorske dežele in ozemlja, v Indijo. Najstarejši arheološki zapisi o bisernem prosu v Indiji segajo okrog leta 2000 pred našim štetjem. Tam se je gojenje žita hitro razširilo in doseglo južno Indijo že leta 1500 pred našim štetjem. Ti dokazi temeljijo na arheološkem najdišču Hallur, ki se nahaja v okrožju Haveri. Gojenje se je razširilo tudi po vzhodni in južni Afriki.

V Evropi biserno proso postane znano okoli leta 1566. V Belgiji so namreč iz semena, ki so ga prejeli iz Indije vzgojili rastline. To vrsto, včasih poznano tudi kot Pennisetum spicatum še vedno gojijo v Španiji in severni Afriki. Obstajajo tudi zapisi o gojenju bisernega prosa v Združenih državah Amerike okrog leta 1850. V Braziliji pa se rastlina pojavi leta 1960.

Opis rastline

Biserno proso je pokončna, robustna letna trava običajno visoka med 50 cm in 4 m. Poganjki in stranski poganjki niso redki in so včasih obilni. Rastlina ima gost koreninski sistem. Slama je groba in močna.

Stebla so 1-3 cm premera, nodiji gladki do dlakavi. Listi so dolgi od 20 do 100 cm, široki 8-80 mm, gladki ali dlakavi, linearni do linearno-suličasti, ravni. Vršiček je  zaobljen, osnova zaobljena; ligule imajo 2-3 mm dolge dlačice.

Številni cvetovi so tesno nabrani okoli cilindričnega klasa (stržen), ki se razlikujejo po dolžini od 15 do 140 cm. To socvetje je običajno zelenkasto rumene barve in je lahko cilindrično po celotni dolžini ali se lahko klinasto zoži na eni ali obeh straneh. Žito se začne razvijati takoj, ko pride do oploditve in je v celoti razvito 20-30 dni pozneje. Celoten proces, od oploditve do zorenja traja približno 40 dni.

Zrno ali kariopsis je kroglasto, cilindrično ali koničasto, običajno v obliki solze. Velikost zrna je med 2,5 in 6,5 mm. Barva bela, biserna ali rumena do modro-siva ali rjava, včasih tudi vijolična, v večini pa sive barve. V enem kilogramu je približno 95.000 – 140.000 (do 180.000) zrn, povprečna teža je 8 mg. Nekateri se oluščijo sami, medtem ko drugi zahtevajo luščenje. Semena hitro kalijo. Če so pogoji ugodni kalijo približno v 5 dneh. Biserno proso je diploidno (2n = 14).

Žito prilagojeno na sušo in visoke temperature

V Afriki biserno proso le redko najdemo nad 1.200 metrov nadmorske višine, ponekod npr. v zahodni Severni Ameriki ga najdemo v precej višjih nadmorskih višinah. Rastlina je občutljiva na nizke temperature v fazi sadik in med cvetenjem. Visoke dnevne temperature pa so potrebne da zrnje zori.

Je zelo dobro prilagojeno na rastna področja za katere je značilna suša, nizka rodovitnost zemlje in visoke temperature. Dobro uspeva tudi v tleh z visoko slanostjo in nizkim pH. Zaradi njegove tolerance na težke rastne razmerah, se ga lahko goji na območjih, kjer drugi posevki žit, kot sta koruza in pšenica ne bi preživeli.

Biserno proso je morda najbolj odporno na sušo izmed žitnih vrst in se uporablja na območjih, kjer koruza (Zea mays) in sirek (Sorghum spp.) ne uspevata. Vendar pa je manj strpen do stoječe vode in poplav kot sirek. Sprva so ga pridelovali v območjih s povprečno letno količino padavin okrog 250 mm. Danes ga gojijo na območjih kjer je količina padavin med 125 mm do približno 1.500 mm/leto, najpogosteje pa med 250 in 750 mm. Za pridelovanje kot krmo pa rastlina potrebuje minimalno letno količino padavin in sicer 500 mm.

Biserno proso je hitro rastoča rastlina in se pojavlja kot krmna vrsta in se lahko poseje po žetvi pšenice ali drugih posevkov. Požet pred klasenjem je sposoben zagotoviti velike količine kakovostne krme glede okusnosti in beljakovin. Ne potrebuje posebne pozornosti, ampak le osnovno minimalno gnojenje. Tla ne osiromaši preveč in ne vsebuje snovi strupene za živali.

Indija je največja pridelovalka bisernega prosa. Lokalno znan kot bajra, je predvsem v uporabi v državah Haryana, Rajasthan, Gujarat in Madhya Pradesh. Roti (iz bisernega prosa) je bila glavna hrana kmetov v Gujaratu. Uporablja se tudi za druge gudžeratske jedi, kot so Dhebra ali Thepla in Vada itd. Danes biserno proso raste na več kot 260.000 km2 po vsem svetu. To predstavlja približno 50 odstotkov celotne svetovne pridelave prosa. Biserno proso je v ZDA bolj znano kot krmna rastlina. Ocenjena površina za pridelavo je nekje 1,5 milijona hektarjev.

Vir:

http://www.hort.purdue.edu/newcrop/articles/ji-millet.html

http://archaeology.about.com/od/domestications/qt/Pearl-Millet.htm

http://www.caes.uga.edu/publications/pubDetail.cfm?pk_id=7172

http://en.wikipedia.org/wiki/Pearl_millet

http://www.jeffersoninstitute.org/pubs/millet.shtml

http://www.camminamente.it/articoli/1-ultime/231-il-miglio-indiano-eleusine-coracana-l-gaertn.html

 

 

Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook