Zanimivosti objavil

Afriški riž – razkošna hrana poglavarjev

Tako kot njihovi kolegi na Daljnem vzhodu so starodavni afriški pridelovalci riža selekcionirali izjemen razpon kultivarjev primernih za veliko vrst habitatov. Pridobili so »plavajoče« sorte (za gojenje v globoki vodi), šibko in močno fotoperiodično občutljive sorte (za gojenje v različnih geografskih širinah in letnih časih), močvirnate in gorske kultivarje (za gojenje z namakanjem in v deževnih pogojih) in zgodnje ter pozno zoreče sorte.

Kljub sodobnim prizadevanjem širitvi pridelovanja riža v Afriki, so v veliki meri prezrli to avtohtono dediščino. Afriški riž še vedno gojijo v Zahodni Afriki zlasti v oddaljenih območjih. Tam je do pred kratkim večji del pridelanega afriškega riža bil rezerviran kot posebna razkošna hrana za poglavarje in verske obrede. Danes je kmetij, ki pridelujejo afriški riž le še peščica. Območje najbolj intenzivnega gojenja so »plavajoča polja« na Sokoto fadamas (poplavne ravnice) Nigerije in celinski delti reke Niger v Maliju. Razširjen je tudi v Sierra Leone in sosednjih območjih, kakor tudi v hribih, ki segajo do Gana-Togo meje.

Iz enega vidika se zdi, da obstajajo dobri razlogi za opustitev tega živila prednikov. Večina kmetov raje prideluje »tuji« riž, saj je donos boljši, seme se manj razprši na tla. Mlinarji ga imajo raje, ker je zrnje manj krhko in se zato lažje melje. Tudi za trgovce je afriški riž komaj omembe vreden, ker ni tržen in večina sort je rdeče-obarvanih in torej neprimernih za mešanje s konvencionalnim rižem.

Te značilnosti so skoraj v celoti pomembne le za komercialno kmetijstvo. Položaj je precej drugačen, če riž gojijo izključno lokalno ali za posebno uporabo. Tu donos, krhkost, barva ali mednarodno zanimanje je nepomembno. Dejansko mali kmetje pogosto imajo raje afriški riž. Radi imajo okus zrnja in aromo in celo rdečkast videz. Ugotovili so, da je pridelovanje enostavneje: bogata krošnja pomaga zatreti plevel in na splošno je odporen na lokalne bolezni in škodljivce. Poleg tega za nekatere so tradicionalni obredi brez pomena, če se ne uporablja pravo žito.
To pa niso edine prednosti. V primerjavi s svojim azijskih bratrancem, afriški riž bolje prenaša fluktuacijo globine vode, prekomernega železa, nerodovitna tla, ostro podnebje in pozno sajenje (pomemben element, ker v nerednem podnebju Zahodne Afrike je dež pogosto pozen). Prav tako obstaja nekaj sort, ki dozorijo veliko hitreje, kot navaden riž.

Sladki kruh, pivo, …
Afriški riž se uporablja v iste namene kot azijskega bratranca saj je izjemno vsestranski. Obstajajo pa nekatere specializirane lokalne uporabe. Zahodnoafriško ljudstvo Mandingo in Susu na primer uporabljajo riževo moko in med za pripravo okusnega sladkega kruha, tako posebnega, da je ta središče obrednega rituala. Riževo pivo je priljubljeno po vsej Zahodni Afriki in v Nigeriji. To prav posebno pivo (imenovano betso ali buza) pripravljajo iz riža in medu. Na Slonokoščeni obali obstaja projekt za uporabo afriškega riža kot sestavni del otroške hrane.
Obe vrsti so predvsem vir ogljikovih hidratov. Vendar pa je v praksi hranilna vrednost afriškega riža večja od azijskega. In to ne zaradi botaničnih razlik, ampak zato, ker se afriški težje lošči. Azijski riž vedno loščijo v večji meri in s tem se izgubi več hranilnih snovi (zlasti pomemben vitamin tiamin).

Vir:
http://www.pnas.org/content/99/25/16360.full
http://web.bf.uni-lj.si/ag/botanika/gradiva/Botanika%20-%20Organografija,%20list.pdf
http://www.africarice.org/

M.V.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook