Zanimivosti objavil

Aloja vera – rastlina neštetih čudežev(zgodovina)

Požar v antični Babiloniji, današnji
Bagdad, je izbrisal sledi takratnega mesta in vendar ni bil tako uspešen
pri uničenju rokopisov iz tistega časa. Napisani na glinastih tablicah
so se v uničujočem ognju odlično počutili in se nedotaknjeni ohranili
vse do danes. Ko so klinopisne skripture (pisave) razvozlali se je
modernemu času odprl antični svet. Med raznimi dokumenti, ki razkrivajo
kulturo tistega časa, so med njimi tudi takšni, ki vsebujejo cele
»strani« receptov s podrobnimi opisi uporabe aloje za vse vrst bolezni.
Tudi egipčanski Papyrus Ebers, to je 20 metrov dolg zvitek papirusa, ki
omogoča vpogled v medicinske postopke in prakse pri starih Egipčanih iz
leta 1550 pr. n. št., nam popisuje kako uporabljati alojo v zdravstvene
in kozmetične namene.Stari Egipčani, ki so izumili klistir so alojo
skupaj še z ostalimi zelišči uporabljali kot odvajalo. Kdor se »spozna«
na egipčanske kraljice mu je znano dejstvo, da sta si dve najbolj slavni
med njimi, Nefertiti in Kleopatra, kožo ohranjali svežo in mladostno
ravno s pomočjo te čudežne rastline.

In da ne ostanemo samo pri uporabi aloje kot eliksirja za mladosten
videz ženskega obraza, nam zapiski pričajo, da je aloja očarala tudi
moški svet! Ko so Judje bežali iz Egipta v Palestino so s seboj odnesli
tudi vse skrivnosti uporabe aloje. Tam pa je kralj Salomon postal velik
občudovalec njenih aromatskih in terapevtskih lastnosti.

Legenda pravi, da je Aleksander Veliki osvojil otok Sokotra samo zato,
ker je ta bogat s to čudežno rastlino. »Molčečo zdravnico« je za
celjenje ran svojih zvestih vojakov na svoje vojne pohode prevažal kar z
vozovi. Na ta način se je rastlina razširila na Daljni vzhod; Indijo,
Tibet, Malezijo in na Kitajsko. Tam je pridobila sloves kot »harmonično
zdravilo«, v Rusiji jo poznajo kot »eliksir dolgega življenja«, za
Beduine je »puščavska lilija«. Med Indijanci plemena Seminole pa kar
»izvir mladosti«, katerega je raziskovalec Ponce de Leon v svojem
življenju zaman iskal.

Neustrašni Templarji so njihovo robustno zdravje ohranjali s pomočjo
»Jeruzalemskega eliksirja«, nekakšna mešanica palmovega vina, aloje in
konoplje, ki naj bi poleg zdravja zagotavljala izredno dolgo življenjsko
dobo.

Počakati moramo na »grškega zeliščarja« Dioscoridesa (41-68 n. št.), da
človeštvo pridobi prvo pisno zeliščno razpravo, ki je zajela vse kar se
je takrat prenašalo ustno iz roda v rod. Dioscorides, ki se je pridružil
rimski vojski, nam tako odkrije, da so alojo uporabljali ne samo kot
sredstvo za celjenje ran, opeklin, krvavitev in modric, ampak tudi za
odpravo aken in mozoljev, za zdravljenje hemoroidov, za lajšanje
srbečicein razjed v predelu genitalij, pri bolečih mandljih, žrelu in
dlesni.

Tudi Plinij Starejši (23-79 n. št.) je želel dodati nekaj svojega k delu
grškega kolega. Tako odkrijemo, da so alojo uporabljali tudi za
zmanjšanje znojenja, morda kot prvi deodorant v zgodovini. Primešali so
jo k različnim oljem in ostalim snovem, ker so bili prepričani, da sama
rastlina nima dovolj učinkovin.

V srednjem veku in v času renesanse alojo ponovno srečamo v spisih
menihov, kateri so ji dodali pripono »Vera« (Aloe Vera), kar pomeni
prava ali pristna. Tako so »molčečo zdravnico« ločili od številnih vrst,
kajti poznanih je okrog 200 vrst in vse imajo zdravilne učinke vendar
nobena med njimi ne prekaša tiste »taprave«. V Novi svet so jo ponesli
jezuiti in benediktinci skupaj z ostalimi zelišči, ko so odpluli skupaj s
Španci in Portugalci.

Ravno na Barbadosu je aloja našla svojo “obljubljeno deželo” tako v
talnih kot v podnebnih razmerah. In to celo do te mere, da jo je botanik
Miller poimenoval Aloe Vera Barbadensis Miller.

Njene čudežne učinke omenja tudi Marco Polo na svojem dolgem potovanju
na Kitajsko, kot tudi Krištof Kolumb nam izda njeno uporabo na Karibskih
otokih za odpravo žuljev in kot losjon proti pikom žuželk.

Od Sumercev do Egipčanov, od Kitajske do Indije, od Grkov pa vse do
Rimljanov, praktično ni je civilizacije, ki že tisočletja časti
zdravilne in terapevtske lastnosti aloje. In vendar danes vse kaže, kot
da ponovno odkrivamo vse te njene pozitivne lastnosti. Kaj se je
pripetilo? 
Lahko si preprosto razlagamo tako – hiter razvoj medicinske znanosti v
zahodnem svetu in premik centra civilizacije v bolj zmerno podnebje, je
privedla do tega, da se je priljubljenost in dostopnost aloje v
zahodnemu oziroma bolj severnemu svetu zmanjšala. Ne pozabimo Aloe Vera
je rastlina toplega in suhega podnebja in bi jo med bojevitimi Vikingi
težko našli!

Vir:
http://www.nova3.com/_serv/_natura/p_aloe.htm
http://www.nestorepaladinoambiente.it/index.php/notizie/50-salute-e-benessere/314-aloe-vera-la-pianta-della-salute
http://www.elicriso.it/it/piante_medicinali/aloe/
http://www.aloevera.it/sito/

 Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook