Zanimivosti objavil

Amarant – skrivnostno žito »krivovercev« (3)

Izraze kot sta »skrivnostno žito Aztekov«
ali »zlato zrnje bogov« so radi uporabljali za opis semena, znanega po
svoji hranilni vrednosti in visokem vnosu energije, zelo pomembna
podpora za bojevnike med dolgimi pohodi.

Azteki so ga uporabljali kot osnovno živilo dolgo pred konkvistadorskim
uničenjem južnoameriških civilizacij. Njegova uporaba je bila povezana
tudi z verskimi obredi. Maji so ga gojili kot visoko donosno rastlino za
pridelovanje in so cenili njegove hranilne vrednosti.  Inki so ga
poimenovali »kiwicha« (mali velikan) in cenili predvsem njegovo
zdravilno moč.  Ameriški staroselci in
Mehikanci so ga uporabljali kot zelenjavo, drobna okrogla užitna semena
(svetle barve pri domačih vrstah), zelo okusna in enostavna za kuhanje
je bila običajna hrana med Indijanci (Navaho, Apache, Pueblo, itd.).
Pleme Zuni so semena amaranta primešali h črni koruzi in dodali vodo.
Zmes so nato  oblikovali v kroglice,  postavili na lesene palčke nad
posodo z vrelo vodo in kuhali na pari.  Šamani pa so semena amaranta
tradicionalno raztresali po zemlji pri molitvi za dež.

Na začetku šestnajstega stoletja (1519) v času španske kolonizacije je
prihod evropskih priseljencev privedel do skorajšnjega popolnega
prenehanja širjenja, gojenja in uporabe amaranta. Prepovedan je bil iz
več razlogov. Prvi med njimi je bil interes, da ga nadomestijo z že
znanimi žiti iz starega sveta, tudi zaradi podcenjevanja njegovega
okusa. Konkvistadorji so bili prepričani, da bi se hranilno vrednost
amaranta lahko nadomestili z evropskimi žiti, predvsem s pšenico. V
resnici pa so preprosto prezrli ogromno prehrambno kakovost tega
pridelka in njegovo ključno vlogo v prehrani lokalne skupnosti. 

Drugi razlog je bil v tem, da je rastlina potrebovala več »pozornosti« v
zgodnji fazi rasti zaradi drobnih semen v primerjavi z drugimi večjimi
semeni (npr. koruze). Resnici na ljubo pa je amarant dobil dokončno
rdečo luč zaradi verskih in moralnih razlogov.
Panquetzaliztli (7-26. december) med Azteki je bil to mesec posvečen
Huitzilopochtli – bogu vojne. Upodobljen v modri barvi in okrašen s
kolibrijevim perjem (kolibriji se hranijo na cvetovih amaranta). Ljudje
so svoje domove in drevesa okrasili s papirnimi zastavami; potekale so
ritualne dirke, procesije, plesi, pesmi, molitve in za konec še človeška
žrtvovanja. To je bil za Azteke eden bolj pomembnih praznikov in ljudje
so se nanj pripravljali cel mesec z nekakšnim postom, da so bili v času
praznovanja skoraj tešči.

Iz popraženih semen amaranta (huautli), ki so na ognju razpokala
»palomitas« (golobčki) in postala hrustljava, so Azteki zmleli v moko,
pomešali z medom in oblikovali v njihove idole – »zoale«. To so bile
figure (kipi), ki so predstavljale predvsem boga Huitzilopochtli. Ob
koncu praznovanja so kip namakali s krvjo človeških žrtev, narezali na
majhne koščke in razdelili med ljudi. Jed so zaužili ob slovesnosti
občestva.
Ker je običaj močno spominjal na krščansko evharistijo so ga evropski
priseljenci dojemali kot žaljivko. Prav zaradi te močne povezave
rastline z domorodnimi verskimi obredi je privedlo do tega, da so se
osvajalci, zlasti krščanski misijonarji borili proti gojenju amaranta,
ki je bilo prepovedano pravtako kot tudi sami obredi. To je povzročilo
izginotje amaranta iz Srednje Amerike in njegovo gojenje so ohranile le
še majhne skupnosti v Mehiki in Andih in s tem omogočili njegov obstoj
in nadaljnjo širjenje.

V Evropi, kjer so amarant smatrali le kot plevel, so od začetka 18.
stoletja naprej gojili izključno kot okrasno rastlino. Od 19. stoletja
ga v Afriki uporabljajo kot zelenjavo, medtem ko je v Rusiji in na
Kitajskem ohranil svojo vlogo kot žito. 
Semena amaranta, simbol kulture prehranjevanja in domorodnosti, so za
dolgo časa padla v pozabo. Ponovno so ga odkrili v 60 letih v ZDA in je
zaradi odlične hranilne sestave prišel v središče mednarodnih
znanstvenih študij v 70-ih letih 20. stoletja.

Potem, ko so amarant ponovno pridobili iz divjih sort v Mehiki, ga danes
v komercialne namene pridelujejo predvsem v Mehiki, Južni Ameriki, ZDA
(2000 – 3000 hektarov), Kitajski, Poljski, Avstriji, Indiji, Nepalu in
Rusiji.
Amarant prepoznamo po značilni temno rdeči barvi imenovana tudi
amarantno rdeča. Prav zaradi tega se danes cvetje uporablja tudi kot
barvilo za živila. Uporabljali so ga že Indijanci Hopi. Po tradiciji so
pordečili ženska lica pred plesom na pustnih praznovanji.

Iz verskega obreda Aztekov je navdih dobila tradicionalna sladica
Alegria (veselje), ki v originalnem receptu predvideva testo iz
popraženih semen amaranta, karameliziranim z rjavim sladkorjem, voda in
limona. Obstajajo tudi različice z medom ali melaso kot sladilo,
dodajanje rozin ali čokoladnih koščkov. Medtem ko v Severni Indiji
najdemo podobno jed »laddoos«, za katero je osnova »rajeera« (amarant)
in med. O receptu v naslednjem članku.

Viri:
http://en.wikipedia.org/wiki/Amaranth
http://www.agrobiodiversita.it/index.php?option=com_content&view=article&id=16
10.pdfhttp://www.saltspringseeds.com/scoop/powerfood.htm
http://www.hort.purdue.edu/newcrop/afcm/amaranth.html
http://www.quali.com.mx/Amaranto.pdf

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook