Zanimivosti objavil

Amarant –včeraj, danes in jutri (4)

Amarant se lahko pohvali s svojim
starodavnim izvorom in kot ena najstarejših gojenih vrst v Srednji
Ameriki. Poznali so ga Maji, Azteki, Inki in skupine avtohtonih ljudstev
lovcev-nabiralcev tistega območja. Ocenjuje se, da je amarant postal
del kmetijstva že pred 10.000 leti. Zagotovo so ga gojili že pred
5000-7000 leti pr.n.št. v dolini Tehuacan v pokrajini Puebla na
jugovzhodu Mehike. »Huauhtli« za Azteke, »bledo« v španščini, »kiwicha« v
Andih je bilo eno od osnovnih prehrambnih živil predkolumbovske
populacije.

Cvet amaranta je v zahodni kulturi simbol nesmrtnosti. V etimološkem
izvoru imena grške besede “amarantos” pomeni »edini, ki ne ovene«. V
grški mitologiji je bil Amarant kralj otoka Evia, ljubljeni lovec
boginje lova Artemide. Slednja ga spremeni v cvet potem ko utoni v
velikanskem valu, ki ga proti njemu sprožil razbesneli bog Poseidon,
prizadet zaradi Amarantovega podcenjevanja moči morja. Ponovno ju
združijo  ljudje, saj so ravno z »njenim ljubljencem« krasili tempelj
Artemide v Efezu (Turčija).

Med antičnimi Grki je bil amarant simbol za globoka in nespremenljiva
čustva v daljšem časovnem obdobju, kot sta prijateljstvo in medsebojno
spoštovanje, kot tudi pri iskanju zaščite in prijaznosti. V poganskem
helenizmu so rastlino cenili zaradi bogatega grozdastega socvetja in od
rdeče do škrlatne oziroma od vijolične do zlate obarvanosti listja.
Ravno iz tega razloga so Grki to sveto cvetje uporabljali za pogrebne
obrede, kot okras grobov in podob bogov.
Rimljani so mu pripisovali moč za ubranitev pred zavistjo in nesrečo.
Vse od 17. pa do 19. stoletja so v prepričanju da ima amarant blagodejen
vpliv na telo, uporabljali kot dekoracijo na oblačilih.

Amarant najde svoje mesto tudi v književnosti. Njegovo večno lepoto je
nasproti tisti minljivi lepoti vrtnice postavil grški pisatelj Ezop
(620-560 pr.n.št.) v kratki basni z naslovom “Vrtnica in Amarant”, ki je
vključena v zbirko 358 basni z moralnimi načeli. V XXI. knjigi
botanične enciklopedije “Naturalis Historia” nam rimski pisatelj in
naravoslovec Plinij starejši (23-79) pojasni, da je čar amaranta prav v
tem, da nikoli ne umre: »nabran in posušen se čudežno vrne nazaj v
življenje samo v stiku z vodo, čeprav je cvetje že zdavnaj ovenelo«. O
nesmrtnosti amaranta najdemo zapisano tudi v III. knjigi epske pesnitve
»Paradise Lost« (Izgubljeni raj) iz leta 1667 pesnika Johna Miltona
(1608-1674) in še v mnogih drugih delih.
Amarant v preteklosti ni imel samo verski ali simbolični pomen. Zaradi
njegove izjemne hranilne vrednosti je bil osnovno živilo Ameriškim
staroselcem. S prihodom konkvistadorjev  je bilo gojenje amaranta iz
takšnih ali drugačnih razlogov povsem prepovedano, s tem pa niso
izgubila samo indijanska plemena temveč kar človeštvo v celoti. Da je
»ostal« še za naše rodove se moramo zahvaliti dejstvu, da je amarant
skrajno nezahtevna rastlina, ki raste tudi na nadmorski višini 2000
metrov in v ekstremnih pogojih kot je suša. Te lastnosti pa so
izkoristile nekatere manjšeskupnosti, ki so kljub prepovedi gojili
»skrivnostno žito krivovercev«

Danes v Mehiki poteka projekt »Ponovno odkritje amaranta«, kjer več kot
tisoč domorodnih družin v šestdesetih vaseh ponovno goji amarant. Vsaka
družina  zasadi v povprečju pol hektarja zemljišč z amarantom, preostale
površine pa s kulturami kot so koruza, fižol, paprika in buče. Na ta
način ponovno spodbujajo tradicionalne jedi kot so tortillas, alegria
(sladica), ocvrto listje in ostale jedi na osnovi amaranta. »Zdrava
hrana za naše otroke« – to je danes amarant. Hranljiv in lahko
prebavljiv, iz njega pripravljajo preproste jedi katere se lahko naučijo
tudi otroci.

Alegria

Sestavine:
3 skodelice praženih semen amaranta
4 žlice medu
nekaj kapljic limoninega soka

Priprava:
Najprej segrejemo med in limonin sok in dodamo amarant. Mešanica ne sme
biti ne preveč gosta niti ne preveč tekoča. Uporabite leseno žlico. Zmes
vzamemo iz posode in z valjarjem valjamo dokler ne postane kompaktna.
Pustimo da se nekoliko ohladi, narežemo na koščke z mokrim nožem še
preden se v celoti ohladi.Sladico se konzumira hladno.
Namig:
Namesto medu lahko uporabite tudi melaso. Po nekaterih virih naj bi
namesto praženega uporabljali napihnjen oz ekspandiran amarant. Po želji
lahko na koncu dodate arašide.

Pravijo, da ni prihodnosti če ne poznamo
preteklosti in pravijo, da ni žita, ki bi ga nekoč nekdo že gojil. Če so
»sodobniki« odkrili amarant – hrano tretjega tisočletja, temu ni tako
ker naj bi ga umetno ustvarili v laboratoriju. Ob iskanju preteklosti te
ali one civilizacije večkrat človek naleti tudi na preproste stvari kot
je vsakodnevna prehrana naših prednikov. Tako se ponovno odkrijejo
stvari, katere je sivi prah časa včasih tudi z dobro mero pomoči
človeške roke počasi brisal iz spomina »dobre stare prakse«.  In če
danes zabrišemo meje religioznosti in človeških predsodkov nam postane
jasno, da je amarant – hrana bogov in kraljev – vsekakor vreden
ponovnega odkritja. Vreden je, da mu tako kot naši predniki v
preteklosti tudi mi v današnjem času damo še eno  priložnost. 

Viri:
http://www.euagris.it/cms/sites/default/files/ita_amaranto_0.pdf
http://en.wikipedia.org/wiki/Amaranth_grain
http://chetday.com/amaranth.html
http://www.delange.org/Amaranth/Amaranth.htm

Vir slike:

http://www.google.si/imgres?imgurl=http://cdn1.siol.net/sn/img/11/090/634371733921700568_amarant.jpg&imgrefurl=http://www.siol.net/trendi/dobro_pocutje/zdrava_prehrana/

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook