Artičoka – nežna bojevnica

Artičoko (Cynara cardunculus var. Scolymus) so poznali že v antičnih časih tako Egipčani, Grki kot Rimljani. V Evropo so jo uvedli v srednjem veku, ko so Arabci prišli v Španijo iz Severne Afrike.

V Italiji so artičoke uživali že v XV. stoletju in sicer so v Toskano prispele iz Sicilije okrog leta 1466. Katarina Medičejska pa naj bi bila »kriva« za-to, da so Francozi odkrili artičoko kot delikateso. Kot poročno darilo za svojega bodočega moža, francoskega kralja Henrika II., je vzela tudi nekaj sadik artičok. Te so pod budnim očesom vrtnarjev potovale v slavnostnem poročnem sprevodu od Firenc do Marseilla. Najverjetneje pa je sadike vzela iz bolj sebičnih razlogov saj je bilo znano, da je z veseljem uživala te okusne »srčke«.

Nizozemci pa so zaslužni za to, da so vzvišeni Angleži spoznali okus artičok. Po zapiskih naj bi že leta 1530 rastlino gojili v Newhallu na vrtu Henrika VIII. V Novi svet pa so jo ponesli španski in francoski kolonisti v 18. stoletju in sicer v Kalifornijo in Louisiano.

Ta trajnica iz družine košaric (Asteraceae), ki po videzu spominja na osat, je tipična rastlina Sredozemlja. Gojeno artičoko so vzgojili iz divje artičoke, od katere se loči po tem, da listi niso bodičasti. Rastlina razvije veliko listno rozeto iz katere sčasoma požene cvetno steblo s cvetnimi popki (socvetje zelene ali vijoličaste barve) tudi do 2 metra v višino. Če socvetij ne porežemo bo artičoka zacvetela v rožnato-modrih-vijoličnih barvah in bo prava paša za oči.

Pri artičoki je užitni del nedozorelo cvetno socvetje oziroma popek, mesnati luskolisti in osrčje bodočega socvetja. Predvsem so uporabni mladi cvetni nastavki, ki še niso razvili vlaknatih lističev. Najokusnejši del je artičokin srček, katerega dobimo, ko odstranimo zunanje cvetne lističe. Dozorel artičokin cvet ni užiten. Artičoko lahko zamrzujemo ali vložimo v olje ali kis, manj primerno je konzerviranje v slanici.

Artičoka je znana po blagodejnem delovanju pri obolenjih jeter, žolča in ledvic. Okrepila naj bi prebavo in odpravila prebavne motnje, denimo napihnjenost in siljenje na bruhanje. Študije dokazujejo, da izvleček znižuje oziroma normalizira vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi. Artičoka zboljša splošno zdravstveno stanje in telesno počutje.

V zdravilstvu se uporabljajo listi, cvetni popki in korenine. Vsebuje veliko mineralov, vitaminov, grenčico cinarin, čreslovine, aromatične spojine in encime.

Rastne zahteve

Artičoko zaradi njene lepe rasti in cvetov lahko gojimo kot okrasno rastlino ali kot zelenjadnico. Uspeva na sončnih in zračnih legah ter rodovitnih tleh.  Tla naj bodo rahla, globoka in bogata z organskimi snovmi. Zalivanje je lahko enkrat tedensko oziroma ko so tla skoraj suha. Rastlina razvije veliko listno rozeto z narezanimi sivozelenimi listi. Cvetno steblo zraste do 2 m visoko. Artičoka je občutljiva na zimski mraz (pri -5 0C pomrzne), zato jo pred nizkimi temperaturami zaščitimo. To je precej velika rastlina, ki zavzame veliko prostora zato v majhne vrtove ne sodi.

Vir:

 

http://it.wikipedia.org/wiki/Cynara_scolymus

http://www.taccuinistorici.it/ita/news/antica/aromi—orto—frutti/CARCIOFO-tenero-guerriero.html

http://www.associazionebuongustailariano.it/carciofo.html

 

 

Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook