Zanimivosti objavil

Bi šli z nami na izlet po tržaškem Krasu?

»Bi šli z nami na izlet po tržaškem in doberdobskem Krasu? Obiskat gremo pridelovalce na zamejskem Krasu, morda se pri njih naučimo kaj novega,« vas prijazno povabijo v Razvojnem društvu Pliska.  

Spoznali boste pridelovalce, njihove zgodbe o uspehu, načinu dela in kako se da preživeti v navidezno neperspektivnem okolju. Narava nam ponuja ogromno le pravo pot je treba izbrati in izkoristiti tisto kar nam je ponujeno. In prične se pisati tista prava zgodba.

Vitovska – hči glere in malvazije

Sandi Škerk iz Praprota na osmih hektarjih vinogradov prideluje vina sort vitovska, malvazija, sauvignon, sivi pinot in teran. Posebnost njihove kleti je belo vino iz avtohtone sorte glera, ki jo prideluje na pol hektarja. Glera je bela sorta, ki je v sorodstvu z vitovsko.

»Vitovska naj bi bila hči glere in malvazije, poleg tega ima nekoliko večji grozd,« pojasnjuje Škerk. Manjši vinarji iz okolice glero gojijo le za domače potrebe. Iz nje pa povečini pridelujejo peneča vina.

Škerkova vinska klet je na novo pričela pisati zgodbo pred 25 leti. Leto 2000 pa je bilo prelomno, kajti takrat so se odločili, da se vrnejo h koreninam – tradicionalnemu vinogradništvu. »Trte škropimo le petkrat letno z ekološkimi škropivi na bazi bakra. Gnojimo le, če je to res nujno potrebno in ne uporabljamo pesticidov. Vino se ne dela v kleti, ampak v vinogradu. Čeprav tak način pridelave terja več dela se očitno obrestuje,« verjame Škerk.

Tudi gospodarska kriza jim ni prišla do živega. »Na srečo imamo vsi vinarji na Krasu kvalitetno vino. Potrošnik, ki se nanj naveže, ga rad kupi in je zanj pripravljen tudi več plačati. Če nam skupaj z vinom uspe predstaviti še naš Kras, potem smo uspeli. Če pokažemo samo vino in ne ozadja, nekaj manjka. To je treba potrošniku pojasniti. Ne gre za trend, gre za zavest. Tudi sami smo pred leti zašli, pa smo se zopet vrnili k staremu načinu pridelave. Ker smo majhna klet, bi nas vsako prilagajanje trendom veliko stalo. Prepričani moramo biti o tem, kar delamo, in se ne toliko ozirati na potrošnike.«

Nekoč pač kmet in vse, kar je kmečko, ni bilo cenjeno

Sirar Lenart Vidali je pred leti zapustil uradniško službo in svoje moči usmeril v pridelovanje sira na domači kmetiji. Takrat si uspeha, ki ga ima danes s svojimi siri ni predstavljal.

»Več kot toliko sirov ne moremo narediti, zato so v zorilnici največ šestdeset dni. Povpraševanje je večje od tega, kar smo sposobni proizvesti. Že zdavnaj bi tudi povečal objekte in proizvodnjo, če ne bi imel že vrsto let težav z birokracijo,« pravi Vidali, ki ima na svoji kmetiji pet zaposlenih.

Danes prideluje deset vrst kravjega sira. Čeprav ima vsak sir svoj recept jim je skupna ena stvar –  za pridelavo uporabljajo sveže mleko. V družinski sirarni v Bazovici ponujajo poltrde in mehke sire, mocarelo in skuto. Njihova posebnost je dimljena skuta, med siri pa najdemo sire z različnimi dodatki kot sta drobnjak in koromač. Mleko pridobivajo od štirideset domačih krav, nekaj pa ga odkupijo od okoliških kmetov.

V čem je skrivnost takšnega uspeha še sam Vidali ne zna pojasniti, nekaj pa je znano – odnos do kmetov v zadnjih letih se je zelo spremenil. »Nekoč pač kmet in vse, kar je kmečko, ni bilo cenjeno. Zdaj pa je ravno nasprotno. Kvalitetni domači izdelki so vse bolj cenjeni in kupci z obeh strani meje so navdušeni nad sirom, zato se tudi vračajo,« pravi.

Trta teži k temu, da se povzpne čim više

Eden najstarejših vinogradov na tem območju, morda celo v Italiji je last Stanka Miliča, potomca družine, ki je zaslužna za ohranjanje stoletnih trt. O svojem vinogradu pravi: »Tipično za ta vinograd je, da je zemlja pol kamnita in pol ilovnata, zato imajo trte prostor za pronicanje v globino. Takih površin na Krasu ni veliko. Pomembna sta podlaga in sistem vzgoje trt. Če trti ne dovolimo, da se razraste, lahko umrejo njeni kraki. Trta je vzpenjalka, in zato teži k temu, da se povzpne čim više. Neugodne vremenske razmere se stoletnih trt ne dotaknejo, niti zalivati jih ni potrebno. To je značilno za vse rastline, ki dolgo živijo, pa naj bo stoletna trta ali 200 let stara oljka. Vsega so vajene.«

Miličevi imajo bogato tradicijo v vinogradništvu. Prva omemba takratnih Militzev sega v leto 1420, listine iz leta 1580 pa dokazujejo, da je družina že takrat pridelovala vino.

»Prepričan sem, da je jagoda tista, ki daje karakter, okus in aromo vinu. Še vedno kuham na tropinah. Praksa je železna srajca. Če veš, kdaj bo slabo vreme, kdaj je nevarnost za bolezen, se lahko na marsikaj pripraviš. Tudi službe, ki svetujejo, kdaj je treba škropiti, pomagajo. Letošnje leto je bilo v primerjavi s preteklimi tremi leti zelo sušno. Pa vendar, če si na to pazil in si dal trti, kar je potrebovala, je tudi letošnja letina sijajna.«

 

Vir:

Primorske novice, 10. november 2012

 Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook