Zanimivosti objavil

Bioplin

Proizvodnja bioplina v bioplinarnah je
zelo učinkovita in koristna rešitev, predvsem v povezavi s problematiko
organskih odpadkov in samooskrbe z električno in/ali toplotno energijo.
Bioplin predstavlja obnovljivi vir energije, vendar samo takrat, ko ni
dolgoročnih škodljivih posledic na ekosisteme. Pomembno je poudariti, da
se bioplinskih tehnologij ne sme uporabljati na račun prekomernega
zmanjševanja hrane ali krme. Kakorkoli, težave z zaraščanjem kmetijskih
površin in z organskimi odpadki je možno reševati s pomočjo bioplinskih
tehnologij.

Iz omenjenih razlogov je Vlada Republike
Slovenije konec novembra 2010 izdala UREDBO o spremembah in dopolnitvah
Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov
energije. Nova uredba ukinja podpore bioplinskim napravam, ki za
proizvodnjo bioplina uporabljajo substrat, ki vsebuje več kot 40
prostorninskih odstotkov zrnja oz. silažne koruze in drugih žitaric.

Nastajanje bioplina
Nastanek bioplina vršijo fakultativno in obligatno anaerobni
mikroorganizmi v okolju brez kisika ali ob prisotnosti izredno majhnih
količin le-tega. Taka okolja so lahko močvirja, sedimenti, deponije,
itd. Bakterije in arheje v procesu razgradnje organskih snovi
proizvajajo bioplin, le-ta pa je sestavljen pretežno iz metana (50 do 75
%) in ogljikovega dioksida (10 do 40 %). Ostali prisotni plini so še
vodik (1 do 3 %), vodikov sulfid (0,1 do 0,5 %), dušik (0,5 do 2 %) in
ogljikov monoksid (manj kot 0,1 %). V sestavi bioplina je najpomembnejša
molekula metan. Bioplin nastaja ob kompleksnem sistemu razgradnje
organskih snovi, ki ga lahko razdelimo na štiri različne faze:
hidroliza, acidogeneza, acetogeneza in metanogeneza. V bioplinarnah je
najbolj razširjen mezofilni proces fermentacije, ki poteka pri
temperaturi približno 37 °C.

Substrati za proizvodnjo bioplina
Za proizvodnjo bioplina lahko izkoristimo praktično vse
organske snovi. Uporabimo lahko svežo ali silirano zeleno biomaso
(zeleni odrez, trava, koruzna silaža, travna silaža) in živalsko
gnojevko, gnojnico ali hlevski gnoj. Primerni substrati so tudi
klavniški odpadki, kanalizacijska gošča, razne tropine, ostanki hrane,
odpadki iz mlekarske industrije in industrije pijač, ribiški odpadki ter
odpadni papir in karton, ki je onesnažen s hrano. Vsi omenjeni
substrati in še veliko drugih organskih snovi je primernih za
proizvodnjo bioplina. Nekatere substrate lahko uporabimo neposredno,
druge je potrebno predhodno obdelati.

Prednosti proizvodnje bioplina
Z uporabo bioplina v energetske namene povečujemo samooskrbo z energijo.
Uporaba tovrstne tehnologije je decentralizirana in zmanjšujemo emisije
ogljikovega dioksida in metana. Ob proizvodnji bioplina nastaja zelo
kakovostno gnojilo, ki je dober nadomestek mineralnih gnojil. Za
proizvodnjo slednjih se porablja veliko fosilne energije. Če za
pridobivanje bioplina uporabljamo npr. gnojevko in jo po predelavi
uporabljamo za gnojenje, je smrad precej manjši, predelana gnojevka ne
maši talnih por in ne škoduje talnim organizmom. Kaljivost semen
plevelov in vsebnost patogenih mikroorganizmov je precej manjša.
Bioplin se lahko uporablja tudi kot vir goriva za motorna vozila,
kmetijsko mehanizacijo, za pridobivanje vodika, itd. Tudi ogljikov
dioksid lahko koristno uporabimo npr. v kmetijstvu za gnojenje v toplih
gredah ali v kemični industriji za proizvodnjo polikarbonatov in suhega
ledu (za peskanje površin).

Investicijski stroški so pri vseh
prednostih bioplinske tehnologije ključnega pomena, vendar pa država
ustrezno podpira predvsem manjše bioplinske naprave. Na nekaterih
kmetijah so bioplinarne že prisotne, drugje pa se lahko kmetje za to pot
še odločijo, saj imajo na voljo ustrezne substrate.

Viri so dostopni pri avtorju članka.

Objavil/a Igor Horvat univ. dipl. inž. zoot.
  

 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook