Kmetijstvo objavil

Biotično varstvo rastlin na Inštitutu za fitomedicino

Lea Milevoj iz Biotehniške fakultete predstavi delo Inštituta za
fitomedicino. In sicer se Inštitut ukvarja z biotičnim varstvom rastlin,
kar pomeni uporaba koristnih organizmov pri varstvu rastlin v
kmetijstvu. Začetki povečanega zanimanja za koristne organizme
Inštituta za fitomedicino segajo v 80. leta, prejšnjega stoletja, ko so
v strokovnih prispevkih, objavljenih v domačih časopisih, obravnavali
predvsem domorodne vrste in njihov pomen pri uravnavanju populacij
škodljivih organizmov. Konec 80. in v začetku 90. let so se usmerili v
načrtno spremljanje razširjenosti domorodnih koristnih vrst.
Potrdili so nekatere domorodne parazitoide na listnih ušeh, spremljali
njihovo bionomijo in parazitoidni učinek na izbranih vrstah gostiteljev
(listnih ušeh in določenih izbranih rastlinah). Istočasno in
raziskovali domorodne plenilce.

Poglavitni pristopi pri biotičnem varstvu so:

Varovalno biotično varstvo je usmerjeno v varovanje
domorodnih koristnih organizmov in v vzpodbujanje njihove naselitve, z
uporabo okolju prijazne agrotehnike in FFS, s setvijo vmesnih posevkov
ali privabilnih rastlin, na katerih se hranijo, razmnožujejo in
vzdržujejo koristne vrste. Koristni organizmi ali naravni sovražniki
se hranijo z rastlinskimi škodljivci, se na njih ali v njih oziroma v
njihovi bližini razvijajo in jih tako pokončajo (zatrejo). S svojim
delovanjem koristijo človeku, ohranjajo kmetijske pridelke v pogledu
količine in kakovosti. Povečini ne prizadenejo ali poškodujejo gojenih
rastlin in niso nevarni ljudem. Koristni živalski organizmi oziroma
naravni sovražniki in antagonistični mikroorganizmi, so pomembni v
biotičnem varstvu rastlin. Biotično zatiranje rastlinam škodljivih
organizmov ali biotično varstvo rastlin je način, ki uporablja žive
koristne organizme (plenilce, parazitoide, entomopatogene ogorčice,
entomopatogene glive, protozoe, bakuloviruse) za obvladovanje populacij
škodljivih organizmov, s čimer zmanjšujejo škodo, ki bi jo povzročili.

• Klasično biotično varstvo je usmerjeno na načrtovan
vnos tujerodne koristne vrste, zaradi zatiranja tujerodnega škodljivega
organizma, ki se je pri nas razširil od drugod, s ciljem trajne
naselitve. Primer iz preteklosti je parazitoid Aphelinus mali, ki so ga
vnesli za zatiranje krvave uši (Eriosoma lanigerum). Primer iz novejšega
časa je vnos plenilsko parazitoidne osice Neodryinus typhlocybae za
zatiranje medečega škržatka (Metcalpha pruinosa).
.
• Masovno ramnoževalno biotično varstvo je neposredna
intervencija z biotičnimi agensi. Ločimo dva načina: inokulativno
biotično zatiranje in preplavno biotično zatiranje. Prvi način obsega
inokulativni vnos koristne vrste in njeno ciljno spuščanje. To je
vnos domorodne ali tujerodne koristne, laboratorijsko namnožene vrste,
enkrat ali večkrat v rastni dobi. Vnesena koristna vrsta se na cilju
samodejno razmnožuje skozi več generacij in zatre škodljivca. Primeri:
vrsta Encarsia formosa za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja.
Trialeurodes vaporariorum v rastlinjakih s paradižnikom ali papriko;
plenilska vrsta Phytoseiulus persimilis za zatiranje navadne pršice
Tetranychus urticae. Drugi način je preplavni vnos domorodne ali
največkrat tujerodne koristne vrste, laboratorijsko namnožene v večjem
številu, ki po vnosu preplavi ciljni prostor. Na ta način se hitro
zmanjša populacija škodljivega organizma. Ko populacija škodljivega
organizma spet naraste, sledi ponoven vnos koristne vrste, ki preplavi
ciljni prostor in rastline v njem. Primer: uporaba vrste Encarsia
formosa za zatiranje rastlinjakovega ščitkarja Trialeurodes vaporariorum
na okrasnih rastlinah npr. božični zvezdi. Preplavni vnos zagotavlja
naglo zatrtje škodljivca, kar je pomembno z vidika ohranjanja estetskega
videza rastlin. Pri okrasnih rastlinah je toleranca za ščitkarje na
njih minimalna (ali enaka ničli) v primerjavi z vrtninami. Samodejno
razmnoževanje koristne vrste pri tem načinu ni pomembno.

Na rastlinah, gojenih v zavarovanem prostoru, škodljivce zatirajo na
biotičen način tako, da se izbrani koristni organizem vnese na podlagi
poznavanja škodljivca, njegove razvojne faze in na podlagi strokovnih
navodil oziroma zahtev dobre kmetijske prakse ter zakonskih predpisov.

Na kaj moramo paziti pri vnosu koristnih organizmov?
Koristne organizme moramo vnesti na ciljno mesto pravočasno. Čim
kasneje jih vnesemo, toliko več jih mora biti, kar ni gospodarno. V
prostoru kamor vnesemo organizme, morajo gojitvene razmere (vlaga v
zraku, temperatura) omogočati njihov optimalen razvoj. Če vključimo v
program varstva še FFS sredstva, morajo biti hitro razgradljiva in
nenevarna za koristne organizme.

Na kaj moramo paziti pri premeščanju/transportu koristnih organizmov?
Skrbeti moramo, da so organizmi v zanje optimalnih razmerah. Zelo
pomembna je temperatura. Prevelika toplota vpliva negativno metabolizem
in poveča smrtnost koristnih organizmov. Optimalna temperatura se giblje
med 5 in 12º C. Prenizka temperatura deluje negativno na kasnejšo
ovipozicijo ali eklozijo imagov iz bub ipd. Zmrzal je smrtna za
koristne organizme.

Vir: Fotosanitarna uprava RS

OBJAVIL/A HELENA HABJAN

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook