Bolezni objavil

Bolezen norih krav

Prvi primer bolezni norih krav so opisali v Angliji aprila 1985. Najprej so mislili, da gre za bolezen centralnega živčnega sistema (besnost, vnetje možganov), vendar je presenetil pojav desetih novih, klinično podobnih primerov, ki so se pojavili neposredno po prvem, na različnih geografskih področjih v Angliji, vendar brez kakršne koli medsebojne povezave. Bolezen so prvič opisali 1987 v veterinarskem časopisu in jo imenovali Bovina Spongiformna Encefalopatija (BSE). Širjenje bolezni med govedom je dobilo epidemični karakter.

Glede na dejstvo, da so kmetje za obolelo govedo, ki ga je bilo treba uničiti, dobili le polovico odkupne premije, je skoraj zagotovo določeno število obolelih živali končalo v verigi humane prehrane; odkupne premije so pozneje vendar popravili. Verjamejo pa, da je bilo število okuženih govedi veliko večje, po nekaterih avtorjih celo do petkrat. Leta 1994 se je število na novo obolelih živali, zaradi uvedenih preventivnih ukrepov, pričelo manjšati. 99 odstotkov vseh primerov so registrirali v Veliki Britaniji, vendar so primere BSE opisali tudi v Republiki Irski, Severni Irski, Švici, Franciji, na Portugalskem, v Nemčiji, na Danskem, Faklandskih otokih, v Sultanatu Oman, Italiji in Kanadi. Pred nekaj tedni so opisali prvi primer tudi na Nizozemskem. Razen v Švici (več kot 260 primerov) je šlo v drugih državah zaenkrat le za posamične primere. Največje število bolezni so ugotovili pri kravah mlekaricah, katerih življenjska doba je precej daljša od življenja govedi, ki služijo za ljudsko prehrano. To so pojasnili z zelo dolgo inkubacijo bolezni, saj se prvi klinični znaki bolezni lahko pokažejo čez 2 do 6 let po okužbi.

Vzrok epidemije so zelo hitro odkrili. Edini faktor epidemije, ki je bil skupen vsem obolelim govedom na različnih geografskih področjih, je bilo dodajanje kostno/mesne moke (KMM) v hrano govedi. Z ribjo moko so hranili živali že v 40-tih letih med drugo svetovno vojno. V 70-tih letih je prišlo do znatnega porasta cen za ribjo moko, pa tudi soja, ki so jo zelo uporabljali, se je podražila. Začeli so predelovati in uporabljati klavniške odpadke ovc in govedi, pa tudi nekaterih drugih (psi, mačke), in celo bolnih živali.

Tako je prišlo do “tehnološkega kanibalizma” (goveda so hranili, med ostalim, tudi z govejimi proteini). KMM so sterilizirali z avtoklaviranjem pri približno 120 stopinjah Celzija ter ekstrahirali maščobo z organskimi topiti; ekstrahirano maščobo so koristili v druge namene (npr. za dodatek posnetemu mleku, za korekturo mastnosti). Danes menijo, da KMM takrat ni bila nevarna za prehrano govedi. V začetku 80-tih let so, zaradi ekonomskih razlogov, znižali temperaturo sterilizacije na 80-90 stopinj Celzija in, zaradi porasta cen nafte, opustili tudi ekstrakcijo z organskimi topili, ker je bila maščoba vedno manj iskana. Na ta način je nova KMM vsebovala do 5 odstotkov maščob, za razliko od enega odstotka (po ekstrakciji). Tako so zvišali število kalorij v KMM, z njimi pa tudi prodajno ceno.

Znižanje temperature sterilizacije in opustitev ekstrakcije z organskimi topili sta bili, posebej druga, usodni. To so naredili, čeprav je bilo znano, da je povzročitelj praskavca (bolezen pri ovcah, podobna BSE goveda) zelo odporen za fizikalno-kemične metode dezinfekcije. Tako je povzročitelj bolezni v KMM preživel tehnološki proces priprave. Danes še ni znano, ali je prišlo do prenosa bolezni z ovce na govedo (v tem času je zelo poraslo število ovc s praskavcem v Veliki Britaniji), ali do prenosa z goveda na govedo. Nekateri tudi menijo, da se je BSE retrogradno prenesla na ovce, in da je tudi to treba natančno raziskati. Nekateri strokovnjaki v Nemčiji zahtevajo celo preventivne ukrepe tudi pri ovcah (prepoved rabe možganov, hrbtenice in limfnih tkiv).

Danes se sprašujemo, kako je do vsega tega sploh lahko prišlo. Pred več kot 30-imi leti so objavili, da organska topila uničujejo (dezinficirajo) povzročitelja praskavca v tkivih obolele ovce. Nenavadna velika afera s primeri Creutzfeldt-Jakob-ove bolezni (bolezni pri človeku, podobna BSE goveda) v Franciji, pri osebah, zdravljenih z rastnim hormonom ali gonadotropinom, prirejenim iz hipofize mrličev z (asimptomatsko) Creutzfeldt-Jakob-ovo boleznijo, kaže neverjetne prodobnosti. Tudi tukaj so opustili ekstrakcijo hipofize z lipofilnimi topili (aceton). Paralela s pripravo KMM je več kot očividna.

Britanska vlada je leta 1988 prepovedala rabo KMM iz klavniških odpadkov ovc in goved v prehrani prežvekovalcev (feed ban, 1988), tako naj bi bil eliminiran tehnološki kanibalizem in odstranjena možnost okužbe. KMM so dovolili le v prehrani svinj in perutnine, ker je ciklus življenja pri teh živalih kratek in se bolezen ne more klinično razviti. Vendar je treba poudariti, da je povzročitelj v tkivih teh živali prisoten, pa tudi BSE je eksperimentalno uspelo prenesti na svinje. Neverjetno je dejstvo, da je Velika Britanija, kljub prepovedi rabe KMM v lastni deželi, še naprej izvažala KMM v evropske in izven-evropske dežele. Tako leta 1989 več kot 30.000 ton (enkrat več kot pred prepovedjo rabe v Veliki Britaniji), leta 1990 okrog 20.000 ton, leta 1991 25.000 ton; poudariti je treba, da za okužbo goveda zadošča kavna žlička okužene KMM. Razumljivo je, da so KMM prodajali po znižani ceni (dumping). Zelo presenetljivo je bilo odkritje, da so britanski govedorejci isto KMM po znižani ceni kupovali v Evropi, ter jo spet uvozili, kljub prepovedi rabe, nazaj v Veliko Britanijo. Raba KMM po prepovedi leta 1988 je zagotovo eden od vzrokov pojava novih primerov BSE pri govedih, ki prav za prav ne bi več smela biti hranjena s KMM.

Posebno poglavje zgodovine BSE je možnost prenosa bolezni z goveda na človeka. Marca 1996 je britanska vlada na osnovi podatkov svoje znanstvene komisije priznala, da se je deset mladih bolnikov s Creutzfeldt-Jakob-ovo boleznijo, zbolelih v obdobju 1995-1996, okužilo z uživanjem govedine, oziroma da tega načina prenosa ni moč zagotovo izključiti. Novembra 1996 so objavili nove dokaze o možnosti takega prenosa; absolutnega dokaza pa ne bomo imeli nikoli, ker bi ta zahteval direktno inokulacijo človeka s kužnim materialom goveda, na kar ni moč misliti. Do danes so objavili 16 tovrstnih primerov, enega od teh so opisali v Franciji. Bolezen je dobila ime “Varianta Creutzfeldt-Jakob-ove bolezni. Klinično se ti primeri jasno razlikujejo od klasične oblike bolezni, bojijo pa se, da bo teh primerov precej več. Zaradi nenavadno dolge inkubacije (tudi do 30 let) vrh humane epidemije pričakujejo po letu 2010. Statistična predvidevanja, dobljena z različnimi metodami, kažejo na od nekaj sto do nekaj deset tisoč primerov med ljudmi, odvisno od tega, kako se bomo držali predpisanih mer za preventivno zaščito.

Možnost prenosa BSE goveda na človeka je zahtevala niz novih ukrepov, da bi preprečili vnos okuženih tkiv v verigo humane prehrane. Odstraniti je potrebno možgane in hrbtenični mozeg goveda, ter meso z veliko limfnega tkiva. Za odstranitev hrbtnega mozga uporabljajo električne žage, kar ni idealno, saj tako kontaminirajo okolno tkivo. Nekje odstranijo glavo v celoti (razen jezika), kar je najbolje. Zaradi možnosti retrogradnega prenosa BSE goveda na ovce predlagajo uvedbo istih ukrepov tudi za ovce. Skrbno spremljajo pojav novih primerov BSE; take črede ja najbolje uničiti, kar delajo npr. na Nizozemskem in v Franciji; pogosto naletijo na odpor kmetov (pred kratkim v Nemčiji). V Švici nameravajo iz preostalih goved črede s primeri BSE pripraviti KMM za prehrano svinj in perutnine, vendar samo za izvoz.

Preventivne ukrepe je mogoče izigrati na različne načine. Izvoz želatine iz Velike Britanije, ki jo poleg prehrambene uporabljajo tudi v farmacevtski industriji (kapsule) in ki je tudi sestavni del prepovedi izvoza, opravičujejo z dejstvom, da je britanska želatina proizvedena iz uvoženih govejih surovin; komentar temu je odveč. Poskušajo tudi z izvozom mesa v dežele tretjega sveta ali kot humanitarno pomoč. Nadzor na mejah praktično ni mogoč, ker v Evropi – na osnovi dokumentov – ni moč ugotoviti porekla goveda, pa tudi laboratorijskih metod zaenkrat ni na voljo. BSE “čiste” države, kot sta še vedno Slovenija in Hrvaška, morajo biti skrajno previdne pri uvozu govedi in mesnih izdelkov, ker se pri pojavu prvega primera BSE pri govedu država črta iz seznama “čistih” držav, kar povzroča ogromno ekonomsko škodo. Naše trgovine so tudi prepolne konzerv mačje in pasje hrane, ki vsebujejo govedino, katere poreklo in kakovost ni znana, ne potrošnikom in verjetno tudi ne podjetju, ki jih je uvozilo. Mačja oblika BSE je znana od leta 1990, zdi se pa, da bodo zbolevali tudi psi.

Poglavje BSE še ni zaključeno. V “kontaminiranih deželah” bo BSE, kljub vsem ukrepom, še naprej prisotna (čeprav v manjšem številu) in to zaradi vertikalnega prenosa krava – tele. Veterinarji in govedorejci, skupaj s politiki, so odgovorni za ohranjanje čistosti” državnega teritorija. Treba je računati tudi z odporom uvoznika, pri katerem je včasih interes potrošnika na drugem, lastni ekonomski interes pa na prvem mestu. Informacije o BSE morajo biti dostopne vsem.

Potrošnik bo imel zadnjo besedo; to potrjuje padec prodaje govedine v evropskih deželah ter velika ekonomska škoda. Veliko prednost ima ameriško in argentinsko meso; v teh deželah BSE ni bila dokazana, uredili so tudi strog nadzor za uvoz goveje živine, mesa in izdelkov.

 

Vir: http://med.over.net

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook