Zanimivosti objavil

Buče in pripravki iz buč

Pri nas, v Sloveniji je v Prekmurju, Prlekiji pa tudi ponekod na
Štajerskem zelo pomembna poljščina, oljna buča. In, ne le tisti, ki jo
uporabljajo v prehrani, temveč tudi tisti, ki jo uporabljajo v
zdravilstvu, jo zelo hvalijo. Kot zdravilo so jo uporabljali že stari
Grki in Kitajci, pa tudi Rimljani. V svetu poznamo zelo veliko število
različnih vrst buč, a oljna buča je tista, ki ima mehko lupino, zato je
zelo primerna za stiskanje olja. Pred časom pa so pri njej ugotovili
tudi fitosterine, ki so znani po tem, da zmanjšujejo raven holesterola v
telesu. Poleg tega pa vsebujejo tudi rigliceride, beljakovine,
minerale, nenasičene maščobne kisline in mnoge vitamine. Značilno zeleno
rdečo do temno rjavo barvo mu dajejo klorofilu podobne snovi. Olje iz
buč, uporabljamo pri pripravi solate ali kot začimba pri kuhi. Zanimiv
pa je tudi podatek, da lahko olje uporabimo za masažo pri glavobolih,
bolečinah v hrbtu, revmatskih težavah ter pri vnetih in bolečih mišicah.
Priporoča se jih kot obkladke za otekle in preutrujene noge, boleče in
pekoče krčne žile ter ture. Redno uživanje bučnega olja pa blagodejno
deluje na kožo, krepi zobe, kosti in lase. Po najnovejših raziskavah pa
je mogoče trditi, da z učinkovinami v peškah lahko zaustavimo hitro
povečanje prostate, poleg tega se okrepi delovanje mehurja in zmanjša
tiščanje na vodo. S pravočasnim preventivnim uživanjem bučnih pešk,
lahko bistveno zmanjšamo število operacij. Bučno olje pa nikakor ni
primerno za peko ali cvrtje, predvsem zaradi barve in visoke vsebnosti
nenasičenih maščobnih kislin. Bučno olje moramo shranjevati v
hladilniku, v temnih in dobro zamašenih steklenicah. Prav tako ga ne
smemo shranjevati v pločevinastih steklenicah. Zanimivo je, da je bučno
olje izrednega pomena tudi za opekline. Saj opečene rane hitro celi,
uporabljamo pa ga lahko tudi pri od mraza razpokanih rokah in nogah.

Za pripravo zdravilnih bučnih pripravkov se najbolj uporabna semena.
Sušijo jih pri temperaturi med 35 in 40 stopinj Celzija, olje pa
pridobivajo s stiskanjem semen. Prav semena, vsebujejo zdravilne in
hranljive snovi, ki imajo izjemno zdravilno moč. Prav tako pa ima bučno
olje sorodne zdravilne lastnosti.

Bučno olje se lahko prideluje na dva načina, to sta hladno in vročo
stiskanje. Pri vročem stiskanju, ki je tudi tradicionalno stiskanje, se
semena zmeljejo, mešajo, pražijo in na koncu stisnejo. Tako pridobljeno
olje ima značilno temno barvo, je gosto in ima značilen intenziven vonj.
Pri hladnem stiskanju pa gre za čisto drugačen postopek, kjer se semena
predhodno ne obdelujejo, temveč ga dajo v posebno stiskalnico, iz
katerih se nato iztisne olje. Temperatura pa nikakor ne sme preseči 40
stopinj Celzija, ker le tako olje ohrani vse hranilne snovi, ki so v
bučnih semenih in tisto značilno aromo, ki jo vsi takoj prepoznamo. To
olje je zaradi postopka pridobivanja bolj svetle, rdečkaste barv, nima
skoraj nič vonja, okus pa je skoraj enak okusu bučnih semen.

Buče dobro prenašajo spremembe temperature, in vlage v tleh. Optimalna
vlažnost tal je od 70-80 % poljske kapacitete, optimalna vlažnost zraka,
pa 70 % relativne vlažnosti. Bučke zahtevajo veliko osvetlitve, zato
jih gojimo na zelo sončnih predelih, kjer ni veliko vetra. Dobro
uspevajo v strukturnih peščeno-glinastih ali glinasto-peščenih tleh, ki
vsebujejo dovolj vlage, humusa in se predvsem hitro ogrejejo. Za setev
ne potrebujemo zasnove v dolgih vrstah, dovolj so sadilna mesta, katerih
razdalja je do 120 cm pri plazečih sortah in 60 cm pri grmičastih
sortah. Gojimo jih lahko z organskimi ali mineralnimi gnojili. Buče
lahko gojimo na prostem ali v zavarovanem prostoru. Pomembno je, da jih
ob suši zalivamo z večjo količino vode, kot sicer. Ko dozorijo, plodove
poberemo. Tiste, ki jih skladiščimo morajo biti čiste in suhe, da ne
začnejo gniti. Najbolje jih je shranjevati pri 7 do 10 stopinj Celzija
in visoki relativni zračni vlagi.

Glavni problemi, ki se pojavijo pri gojenju, so povezni z občutljivostjo
na škodljivce, virusne bolezni, sušo, prekomerno vlažnost in nizke
temperature.

In, še zanimivost; v bučah je prisoten tudi kemijski element, selen.
Najmanj ga je sicer v bučnem olju, največ pa v oljnem kolaču. In, zakaj
je temu tako? Raziskovalci razlagajo, da je selen vključen predvsem v
beljakovinah, pri stiskanju olja, pa ostanejo beljakovine praktično v
celoti v tropinah oziroma kolaču. Zato je tudi po pričakovanjih selen
najbolj prisoten v kolaču in najmanj v olju. Vedeti pa moramo tudi, da
je Slovenija, kot pokrajina ena tistih, ki je zelo osiromašena s
selenom.

Kakorkoli, buče in bučna semena ter olja iz buč so pomemben vir naše
prehrane, zato je zelo pomembno, da jih ohranimo kot vir pridelovanja.
Ne samo v kulinariki, tudi v alternativni medicini, so pomembne in prav
je, da poznamo njihovo vrednost.

Objavil/a Urška Gričnik
  

1

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook