Čebelarstvo objavil

Čebele imajo svoj cement – čebelji vosek – 1. del

Davno nazaj je veljalo prepričanje, da
je čebelji vosek rastlinskega izvora katerega naj bi čebele neposredno
nabirale na prav posebnih rastlinah. Šele proti koncu 17. stoletja je
John (1691) odkril koščke voska v predelu trebuha čebel. Približno
stoletje kasneje Duchet (1771) prvič opiše voskovne žleze pri čebeli.
Potrditev, da čebela vosek proizvede znotraj organizma s pomočjo žlez,
pa je potrebno počakati vse do začetka 19. stoletja in sicer po skrbnih
opazovanjih gospoda Huberta (1814).

Čebelji vosek se uporablja že od antičnih časov naprej. O tem nam
pričajo sledovi v poslikavah, ki so jih našli v znameniti podzemni jami v
Lascaux v Franciji in tudi v egipčanskih mumijah. Egipčani so čebelji
vosek uporabljali tudi v ladjedelništvu. Predvsem Grki so mu pripisovali
številne zdravilne lastnosti. Cenili so voščene obkladke in povoje. V
rimskem obdobju so čebelji vosek uporabljali za izolacijo stenskih
poslikav pred vodo in predstavljal je enega od materialov za realizacijo
mumijskih portretov v Fayumu (s tehniko enkaustika – to je risanje z
vročim voskom kateremu je dodan pigment). V srednjem veku je bil čebelji
vosek dovolj pomemben, celo tako, da je postal neke vrste gotovina. To,
da so vosek na Slovenskem pridobivali že v 13. stoletju nam je znano,
ker obstajajo zapisi med urbanimi dajatvami. Tudi cerkev je čebeljemu
vosku v novem veku dala prav poseben pomen. Voščene sveče so med drugim
simbolizirale božjo prisotnost pri bogoslužnih obredih. Čebelji vosek je
prav tako tradicionalno gradivo za ustnike pri didžeriduju (aerofoni
instrument avstralskih aboriginov) in tipk za filipinski kutiyapi (vrsta
dvostrunske lutnje).

Nastanek in pomen voska
Čebelji vosek je za čebele gradbeni material, iz katerega si oblikujejo
satje s celicami v katere zalega matica. Čebele delavke pa vanje
shranjujejo med in cvetni prah. To pa še ni vse. Iz voska izdelujejo
tudi nekakšne voščene pokrovčke s katerimi pokrijejo te celice, kiso
napolnjene z medom in cvetnim prahom. Na tak način shranijo zalogo.
Čebelji vosek je običajno rumene do rumeno-rjave ali zelenkasto-rjave
barve. Takoj ko ga čebela predela oziroma še neuporabljen pa je skoraj
bel. Končna barva voska je odvisna od količine barviliz pelodnih zrnc in
propolisa, ki pridejo v stik z voskom.

Vosek izdelujejo medonosne čebele vrste Apis mellifera, in to le čebele
delavke, ki imajo osem voskovnih žlez,ki so najbolj razvita med 12 in 18
dnevom starosti čebele.Vosek nastaja v voskovnih žlezah, ki so v obliki
blazinic in ležijo pod hitinsko povrhnjico na notranji strani trebušnih
okrovov od četrtega do sedmega člena čebeljega zadka. Pod površino
trebušnega okrovaso skrite celice voskovnih žlez – to so preobražene
epidermalne celice.Velikost voskovnih žlez je odvisna predvsem od
starosti delavk, vendar za te žleze nastopi po dnevnih letih nekakšna
počasna atrofija (zmanjšanje velikosti organa). Na začetku so nove
voskovne luske brezbarvneinstekleno bistre postopoma pa postanejo
motne.Te celice izločajo tekoči vosek, ki pronica skozi pore voščenega
ogledalca.  Na površini se tekoči vosek strdi v školjkaste luske,
katerih debelina je okrog 0,5 mm teža pa varira nekje do 0,25 mg. Za
gram voska je potrebno približno 4000 do 5000 školjkastih lusk. Pogoj,
da žleze izločajo vosek je temperatura v panju in sicer med 33 in 36°C.

Vosek nastane, ko se med presnavlja v maščobnih celicah s pomočjo
voskovnih žlez. Čebelas pomočjo dlačic na zadnjih nogah prenesevoščene
luske do čeljusti, kjer jih zgnete v želeno obliko. Pri tem
postopkužleze slinavke izločajo slini podobno gosto alkalno snov.Pogoj,
da čebela pridobi sposobnost za proizvodnjo voska je ta, da se prve dni
svojega življenja hrani s pelodom ter tako dobi protein, ki omogoča
razvoj maščobnih celic. Drugi pogoj je zaloga medu v panju, ki ga čebele
zaužijejo kot surovino za izdelavo voska. Šele ko nastopi višek zaloge
medu se sproži proces nastajanja voska. Da čebela pridelakilogram voska
mora zaužiti od 9 do 12 kilogramov medu.Za kilogram medu pa mora
preleteti približno 150.000 kilometrov. Za boljšo predstavo to pomeni 
skoraj štirikratno potovanje okoli Zemlje.

Vosek ima prijeten medu podoben vonj. Pri višjih temperaturah (32-35°C)
je plastičen, mehak in upogljiv in ga z lahkoto gnetemo ali modeliramo.
Čebelji vosek ima to pozitivno lastnost, da se ne razmaže. Pri nižji
temperaturi (25-30°C) je bolj trden, zato v panju poln satzdrži tudi več
kilogramov medu. V vodi ni topen, nekaj sestavin lahko raztopimo v
alkoholu, drugače pa je dobro topen v številnih drugih organskih topilih
(eter, bencin in terpentin). Gostota voska je med0,964 in 0,970.
Temperatura tališča čebeljega voska je pri 58 do 64°C.

Do danes so v vosku določili več kot 300 različnih sestavin, popolna
sestavapa še ni raziskana,. Glavna sestavina voska so estri nasičenih
maščobnih kislin z enovalentnimi alifatskimi alkoholi (70 do 74% vseh
spojin). Vsebuje pa še 13 do 15% prostih maščobnih kislin in 12 do 15%
alifatskih ogljikovodikov. Ostalo so še barvila, aromatične snovi, nekaj
mineralnih snovi in veliko vitamina A.

Čebele in mitologija

Stari Egipčani so verjeli, da so se čebele rodile iz solz boga
sonca – Ra.  Ko so njegove solze padle na tla, so se le-te spremenile v
čebele, ki so zgradile panje in pridelale med. Zato je bil čebelji vosek
svet in sveče so uporabljalile duhovni voditelji. Stari Grki pa so
verjeli, da so se čebele rodile iz živalskih trupel kar je simboliziralo
vstajenje in ponovno rojstvo.Tudi Napoleon je uporabil motiv čebele na
preprogahv kraljevi palači in na obleki, katero je nosil na kronanju kot
simbol vse kar je kraljevskega in cesarskega. Veneriranje čebel in medu
je konstantno skozi tok zgodovine. V njihovo čast so pisali ode, pesmi
in poezije prav v vsakem trenutku – in tudi danes je tako.

Viri dostopni pri avtroju

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.  
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook