Čebelarstvo objavil

Čebelji vosek-nekoč zelo dragocen

Čebele za izdelovanje satja uporabijo vosek, ki ga seveda izdelajo same. Ko pomislimo na vosek, je prva asociacija sveča, kljub temu, da dandanes še zdaleč nimajo več tolikšnega pomena, kot so ga imele včasih. Enako velja tudi za vosek.

V srednjem veku je imel vosek pri Slovencih veliko vrednost in poleg medu je predstavljal že od Karantanije enega poglavitnih izvoznih artiklov. Poleg gospodarskega pa je imel vosek še posebno, simbolno vrednost, ki mu jo je dajala krščanska cerkev in sicer je bil simbol svetega rešenega telesa in v cerkvah je bila za razsvetljavo predpisana uporaba zgolj oljčnega olja in voska. Vosek je bil cerkvam tako resnično nujno potreben in darovanje le-tega je bilo spoštovanja vredno dejanje, ki je zelo pripomoglo k odkupu grehov po smrti. V 14. stoletju je bilo v testamentih plemičev mnogokrat zapisano koliko voska naj se daruje cerkvi, v 15. stoletju pa so romarji cerkvam darovali sveče, velikokrat celo okrašene s kovanci. Tudi v 18. stoletju je bilo darovanje sveč iz voska precej v modi.

Voščene sveče so do pojava in razširitve uporabe elektrike pomenile najimenitnejšo razsvetljavo, seveda pa so svetile le bogatim ljudem, vsi ostali pa so sveče iz voska uporabljali le pri najbolj  posebnih priložnostih. V kmečkih domovih se torej voščene sveče niso uveljavile kot običajna razsvetljava, za ta namen so namreč uporabljali kar trske, v višjih slojih pa lojne sveče ali oljenke s stenjem. Da je bilo svetenje z voščenimi svečami nekaj imenitnega dokazujejo tudi umetelno izdelani lestenci in stojala za sveče, medtem ko so svetila, ki so bila namenjena lojenim svečam bolj preprosta.

V ljudskem verovanju in običajih so imele blagoslovljene sveče poseben pomen, ob praznikih, predvsem ob svečnici so jih blagoslavljali v cerkvah. Denimo ob nevihtah so ljudje takšno svečo prižgali, da bi obvarovali dom in polja pred strelami in točo, svečo pa so v roko stisnili umirajočemu, kot popotnico na drugi svet. Sveče so se prižigale tudi ob obletnicah smrti v spomin na umrlega.

Šele po odkritju stearina 1818 in parafina 1830 se je razsvetljava s svečami iz teh nadomestkov razširila tudi po domovih manj premožnih, vendar le do konca 19. stoletja, ko se je uveljavila razsvetljava s petrolejkami.

Čebelji vosek se je uporabljal tudi za pečatenje raznih svetih relikvij, s čimer so jih zaščitili in potrdili-najstarejše slovenske so iz obdobja 12. stoletja, do 20. stoletja pa je njihovo število močno naraščalo. Pečatni vosek pa se ni uporabljal le v cerkvene namene, temveč tudi pri plemičih, saj so s pečatnim voskom zavarovali pomembne in manj pomembne listine.

S tem pa uporaba voska še zdaleč ni zaključena. Uporabljal se je tudi kot material v umetnostnih tehnikah, za barvanje pirhov, izdelovanje podob, uporabljali pa so ga tudi v zdravstvu. Danes čebelji vosek nima več tolikšne uporabne vrednosti kot nekoč, drži pa vsekakor, da nikoli ne vemo, kdaj se to lahko spremeni.

Vir:

Skok, Marjan

1992        Slovenski čebelarji in kranjska čebela nekoč in danes. Zgodovina slovenskega čebelarstva. V: Slovenski čebelar. Št. 4., letnik 94, str.: 111-113.   

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook