Kmetijstvo objavil

Divjad in škode

Slovenija se vse bolj zarašča in z okoli 60% gozdov spada med najbolj gozdnate dežele sveta.
Z opuščanjem kmetijskih površin in večanjem neprekinjenih gozdnih površin se povečuje
življenjski prostor vsakovrstnih gozdnih živali. Z večanjem populacije posamezne vrste se
povečuje tudi njihov pritisk na negozdne površine. V Sloveniji velja na splošno, da so divje živali
ogrožene in zato zaščitene. To po zakonu velja za velike zveri s katerimi upravlja Ministrstvo za
okolje in prostor. Vendar je” javnomenski” pritisk ekologov/biologov za zaščito vseh vrst divjadi
velik. Pravzaprav bi ti, po večini v mestu živeči ljudje, radi videli da se divjad prosto razmnožuje
in giblje po celotnem ozemlju Slovenije. Tu pa trčimo v navskrižje interesov rabe prostora.
Da glede rabe prostora v Sloveniji skoraj vedno kratko potegne kmetijstvo je očitno v
zmanjševanju kmetijskih površin in ne nazadnje tudi zelo nizki samooskrbi. Poleg omenjenega
zaraščanja, ki se pojavlja predvsem na slabših površinah, je največji problem pozidavanje
najboljših njivskih površin. Pa ostanimo pri zaraščanju in razširjevanju divjadi. Večanje gozdnih
površin vsekakor veča življenjski prostor divjadi. Le malokdaj pa se poudari tudi druga smer:
večja populacija divjadi bolj pritiska na kmetijske površine, ki so še v rabi. Te “mejne” površine
so pogosto ekonomsko manj zanimive zaradi razdrobljenosti in težke dostopnosti. Kmetijska
gospodarstva, ki jih obdelujejo, pa ogrožena, kar pomeni da zaradi majhnosti in zastarelosti ne
poslujejo rentabilno. Kako oziroma koliko časa lahko pričakujemo da bodo take površine na
katerih se pojavljajo škode po divjadi še v uporabi?

Kot so pojasnili na Zavodu za gozdove, OE Ljubljana v odgovoru na moj dopis, objavljen tudi
v Kmetovalcu 7/2011, so zadeve zakonsko dovolj dobro urejene. Z lovišči upravljajo lovske
družine, ki so odgovorne za uravnavanje populacije divjadi, preko načrtov lovsko upravljalskih
območji. Kmet, pridelovalec lahko sam postane lovec in tako sodeluje pri upravljanju populacije
divjadi. Vsekakor je koristno dobro sodelovanje med kmeti in lovci z medsebojnim obveščanjem.
Kmetje lahko lovce obveščajo o škodah, pojavljanju in območjih zadrževanja divjadi. Po
zakonu (ZDLov-1) mora kmet prijaviti škodo v 3 dneh od takrat ko jo je opazil, odgovorni osebi
lovske družine (kontakt mora biti objavljen). Pravzaprav je potrebno škodo prijaviti pisno,
lahko na obrazcih (http://www.kgzs.si/gv/gozd/skoda-po-divjadi.aspx), in jo priporočeno poslati
na upravljalca lovišča (LD), če želimo odškodnino. Lovski družini lahko prijava služi tudi za
uveljavljanje izrednega odstrela določene vrste divjadi. Lovska družina se je na prijavo dolžna
odzvati v 8 dneh, ob dobrem sodelovanju pa je lahko ogled škode še isti dan. Če ne pride do
poravnave in je bila prijava škode pisna lahko kmet škodo prijavi drugostopenski komisiji, ki je
določena z sklepom ministra za posamezno lovsko upravljalsko območje. Skrajna možnost pa
je še tožba proti LD v roku treh let od pisne prijave. Škodo, ki jo povzročijo velike zveri (medved,
volk, ris) pa je potrebno prijaviti neposredno pooblaščencu pri ZGS, saj z njimi upravlja
Ministrstvo za okolje in prostor neposredno.

Vsekakor kmet ne more pričakovati, da bodo lovci poznali njegove potrebe, saj imajo svoj
interes. Tako je na primer lovcem v interesu, da se tudi na njihovo območje razširi velika divjad,
saj le-ta prinaša večji dohodek. Večja divjad pa predstavlja tudi večjo nevarnost in večje škode
na kmetijskih in gozdnih površinah.

Kmet lahko po zgoraj opisanem postopku dobi odškodnino, ki pa ne bo krila vse nastale škode.
Škode namreč lovci obračunavajo po predlogah in cenikih, ki so “usklajeni”. K neposrednim
škodam pa je potrebno prišteti še kar nekaj ur dela in nemalo dodatnih skrbi, ki jih nihče ne
krije. Tudi ščitenje pridelkov z ogradami in repelenti/odvračali ni zastonj četudi bi bil material
zagotovljen, potrebno ga je še namestiti in vzdrževati. Učinkovitost take zaščite pa je omejena
le na čas dokler je populacija divjadi in s tem pritisk na kmetijske površine majhen. Dolgoročna
rešitev je le uravnavanje populacije.

Po mnenju ZGS je večina divjadi avtohtona na celotnem območju Slovenije. Dolgoročni
načrti upravljanja z divjadjo lahko omejijo območja pojavnosti določenih vrst. V teh načrtih bi
morali upoštevati tudi druge vidike rabe prostora kot so kmetijstvo, prosti čas, kulturna krajina,
pozidava in infrastruktura, sicer bo Slovenija postala dežela lovskih safarijev z obseženimi
pragozdovi za tuje petične goste?

Vprašanje je, kako želimo da bo Slovenska dežela v prihodnosti izgledala. Na nas kmetih je ali
bomo zaščitili naše pridelovalne površine pred divjadjo in zaraščanjem sedaj in zagotovili razvoj
podeželja in s tem cele Slovenije tudi v prihodnje. Država nam je ponudila dovolj možnosti za
to, potrebno jih je še izkoristiti. Vsekakor pa moramo stati skupaj, da zaščitimo tiste, ki si upajo
dvigniti glavo, saj najraje sekajo ravno take.

Dr. Jože Hladnik

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook