Divji prašič v naših gozdovih in na naših njivah

S svojo prisotnostjo je človek na naravo vplival že od nekdaj, sedaj, ko nas je še toliko več, pa je naš vpliv toliko bolj intenziven. Večinoma povzročamo izumiranje vrst, v nekaterih primerih pa dejansko ponuja vrsti boljše pogoje za življenje in razmnoževanje, kar privede seveda so preobsežne številčnosti vrste in s tem v presežek v zmogljivosti okolja.

 Med te vrste, ki ugodno živijo prav zaradi človekovega posega v naravo je tudi divji prašič (Sus scrofa L.), ki s svojo prisotnostjo velikokrat pade v nemilost pri kmetih, saj povzroča veliko škodo. Že v času Marije Terezije je bila sprejeta odredba, da je potrebno prostoživeče divje prašiče pobiti in posledično je bila ta vrsta na območju Slovenije skoraj iztrebljena. Vendar pa so dobri bivalni in prehranski pogoji botrovali k ponovnemu naraščanju števila teh živali in danes jih štejemo med eno najpogostejših lovnih divjadi.

 Človek in divji prašič sta si bila že od nekdaj v napoto, saj je bila ta žival zaradi načina prehranjevanja škodljivec in konkurenca. Vendar pa danes nanj ne smemo več gledati kot na nekaj nadležnega, saj je pomemben pri ohranjanju biološke pestrosti. Sicer je bil že vedno, vendar se je šele pred kratkim človeštvo tega začelo zavedati…

 Divji prašič je zelo zanimiv tudi zato, ker po vonju ločuje nevarne ljudi od nenevarnih, kar otežuje lov nanj in ga hkrati dela privlačnega, saj je potrebno upoštevati tudi smer vetra. Tudi njihovo socialno življenje je nekaj posebnega. Konec meseca marca oz. začetek aprila se več družin združi v trop, v katerih so samo svinje z mladiči, saj merjasci živijo samotarsko življenje, z izjemo obdobja paritve (bukanje). Top vodi najbolj izkušena svinja vodnica, dokler lahko ima mladiče in če ta svinja nenadno umre, lahko to za trop pomeni razbitje skupine ali celo odselitev nekaterih članov iz ozemlja. Ko so mladiči moškega spola dovolj stari, posamezno ali v skupini odidejo od tropa in sicer kar daleč, zato da je preprečen incest znotraj tropa.

 Kot že omenjeno obstaja konflikt med divjimi prašiči in ljudmi, predvsem kmetovalci, in škodo, ki jo živali povzročajo, se vsekakor poskuša omiliti. Za to obstajajo biološke metode, pri katerih se uravnavam številčnost in hkrati skrbi za kvaliteten habitat. Skrbeti je treba tudi za plodnostno drevje, ki je zelo pomembno v prehrani divjega prašiča (kostanj, žir, želod), saj ob zadostno hrani divji prašiči ne bodo delali toliko škode. Tudi krmne njive manjšajo obseg škode, biti pa morajo pravilno razporejene in se jih ne sme izkoriščati za lov ali dodatno krmljenje z namenom povečevanja števila teh živali. Kmetje sami lahko omilijo obseg škode na njivah če pri najbolj izpostavljenih njivah ob gozdu pustijo pas travnika, ki omogočajo boljši pregled in možnost fizičnega varovanja pridelkov. Metod je seveda še več, vendar jih bomo, ker veljajo tudi za drugo divjad, predstavili v posebnem prispevku.

 Tudi divji prašič je torej eden od prebivalcev gozda, ki zahaja tudi na področje, ki ga imamo mi za svojega in nam pač dela škodo, četudi ne namerno. Tudi to se da, kot smo na kratko predstavili, omiliti in te živali sprejeti kot del svojega okolja.

 

 Vir:

– Širok, Robert

            2007  Divji prašič (Sus scrofa L.) v zahodni Sloveniji s poudarkom na škodi v

                      kmetijskem prostoru. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

                      Biotehniška fakulteta. Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.  

 

 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook