Gozdarstvo objavil

Drevesne vrste v slovenskih gozdovih: 2 del

V prejšnjem prispevku smo spoznali tri najpogostejše drevesne vrste v Sloveniji, sedaj pa bomo predstavili še ostale.

Na območju Slovenije je šest avtohtonih
vrst hrastov, od katerih je po gričevnatih predelih najpogostejši
graden, medtem ko je nižinski dob precej redkejši, hkrati pa tudi
najbolj znan. Puhasti hrast, cer in oplutnik so submediteranske vrste,
edina prava sredozemska vsrta hrasta pa pri nas raste le v najtoplejših
delih primorja in sicer je to črnika. Hrastov les je znan predvsem po
svoji odpornosti.

Borov je v Sloveniji več vrst,
najpogosteje pa se pojavlja rdeči bor. To drevo raste predvsem na
izčrpanih rastiščih, prepoznamo pa ga po iglicah sivo zelene barve, ki
rastejo po dve skupaj, značilna za to drevo pa so tudi debelejše veje in
rdečkasto obarvana skorja. Naslednji je črni bor, ki pa je v precejšnji
meri nasajen umetno (na krasu), avtohtonega pa je malo in uspeva le na
nekaj predelih na težko dostopnih skalnatih predelih. Rušje je manjše
drevo ali večji grm, ki se razraste v goste sestoje težko prehodnega
ruševja, ki pa ima v visokogorju zelo pomembno varovalno vlogo.

 
Pri nas se, kot smo že omenili, pojavljajo tudi plemenite vrste
listavcev in sicer v to skupino spadajo tisti listavci, ki imajo les
višje kakovosti. Te vrste rastejo samo na najboljših rastiščih,
najpomembnejši med temi posebnimi vrstami pa so gorski javor,
divja češnja, lipa, gorski brest in veliki jesen.

Od tujih drevesnih vrst v Sloveniji lahko
najdete akacijo, ki so jo začeli zasajati zaradi trpežnega lesa, sedaj
pa se širi naprej kar sama. Domovina te drevesne vrste je v Severni
Ameriki, od tam pa izvira tudi duglazija, ki so jo v naše gozdove pred
časom sadili, ker je v primerjavi z našo smreko bolj odporna proti suši,
poleg tega pa hitro raste. Danes se to vrsto le redko sadi. Hitra ras
pa odlikuje tudi rdeči hrast, ki so ga sadili pri nas, vendar pa je
kakovost v primerjavi z avtohtonimi vrstami hrasta rahlo slabša.

Posebno pozornost pa si vsekakor zaslužita tudi posebnici, ki sta pri
nas zavarovani drevesni vrsti. Drevo mlade bodike (zimzeleno) ima gladko
zeleno lubje, ki s staranjem postane sivo. Listi so mesnati, ovalni z
nazobčanimi robovi in špičastimi ostrimi konicami, krošnja drevesa pa
ime obliko piramide. Bodika ima trd in obstojen les.
Tisa je drevo, ki raste razmeroma počasi, ima rdečkasto skorjo, listi pa
so sploščeni in suličasti, dolgi do štiri centimetre in temnozelene
barve. Posebno zanimivi pri tisi so storži, saj niso podobni navadnim,
temveč vsak vsebuje eno seme, katerega obdaja jagodičast ovoj, ki je na
vrhnji strani odprt.

Naj bo drevesna vrsta zaščitena ali ne,
jih moramo kot obiskovalci ali pa obdelovalci gozda obravnavati
spoštljivo in se izogibati povzročanju škode tako na mladih kot tudi
starih drevesih.
 

Objavil/a Nina Pirc
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook