Kmetijstvo objavil

En hribček bom kupil bom oljke sadil …

V času ko vinogradništvo in vinarstvo
doživlja krizo je prav, da izkoristimo vse kar nam narava ponuja in
iščemo vedno nove priložnosti kako začasno ali trajno nadoknaditi
izgubljeno. Mogoče pa je včasih dovolj že to, da na novo odkrivamo kar
je včasih že bila dobra praksa za naše prednike.

Deželo, kot so Brda je narava obdarila z ugodno lego, odlično zemljo in
obilo sonca, ki skupaj že stoletja dajejo sadove po katerih so Brda
postala znana. To so seveda briške češnje, grozdje, vino in oljčno olje.
Čeprav imajo Brda idealne pogoje za gojenje oljk, so te pričeli na
»novo«, bolj intenzivno gojiti šele v zadnjih desetletjih. Pred tem so
oljke in oljčno olje na tem območju več kot pol stoletja že skoraj šla v
pozabo.
Njihov dokončni propad se prične v letu 1929 ko nastopi huda zima in
pozeba. Takratna italijanska oblast je zaukazala izruvati drevesa in
kakovosten les so uporabljali za pripravo oglja. Interesa za obnovo
oljčnih nasadov v tem delu ni bilo, saj so imeli polno drugih
italijanskih pokrajin. V domačih kuhinjah pa se je namesto oljčnega olja
»udomačila« svinjska mast in rafinirana semenska olja.

Brda so potrebovala polnih šest desetletij preden se je nekdo spomnil,
da so tu po gričkih nekoč uspevale vednozelena drevesca – oljke. Bruno
Podveršič je z veliko mero vztrajnosti počasi prepričal domačine, da je
oljka donosna in enostavna kmetijska rastlina. Zato danes velja za očeta
novodobnega briškega oljkarstva. »Pravzaprav me na oljke niso vezali
spomini iz otroštva, prej proučevanje briške zgodovine,« pravi Bruno,
kateri je že leta 1978 zasadil prve oljke in se podal v svet oljkarstva.

Danes imajo svoje društvo Društvo oljkarjev Brda (DOB) med katerimi je
tudi desetina članov iz Italije, svojo stiskalnico – torkljo praktično
pred vrati. Obujajo tudi vzgojo avtohtonih sort in oljkarjem na obeh
straneh državne meje priporočajo drobnico (drobnizza) in črnico
(carbona), ki veljata za krajevni sorti. Poleg teh dve pa še istrsko
belico (bianchera) in gorgazzo katero so odkrili v Furlaniji.

»Nekaj časa smo mislili, da nam je najbolj všeč, ker je pač naše,
domače, sedaj pa so tudi študije pokazale, da je najboljše, saj ima
neprimerno več antioksidantov kot olja iz toplejših krajev,« je povedal
predsednik društva Elizej Prinčič.
Na seznam starih sort bodo v prihodnje dodali še eno, katero so
poimenovali kar zvonko v spomin na Zvonka Mariniča, ki jo je našel
zaraščeno z robido. »Na prvi pogled ni podobna nobeni nam znani sorti,
zaenkrat je uganka. Naredili smo nekaj sadik in bomo videli, kaj bo
dala. Mogoče prav odlično olje,« pravi Davis Prinčič, ki vodi društveno
ocenjevalno komisijo. 
Po besedah Bruna Podveršiča bo oljkarstvo smiselno dopolnilo predvsem k
vinogradništvuin vinarstvu usmerjeno kmetijsko proizvodnjo, »Monokultura
je slaba za zemljo in za človeka. Če poznaš le eno stvar, postaneš
neumen.

Vir:
Primorske novice, 21. aprila, 2011
http://www.brda.si/sl/35

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook