Zanimivosti objavil

Gobe

Ste strasten gobar? Ali ste med tistimi, ki jih nikoli ne najdejo v
gozdu, radi pa sežejo po njih, ko so na mizi? Se morda najde tudi kdo,
ki jih preprosto ne mara? Kakorkoli, gobe vsako leto rastejo po gozdovih
in za Slovence velja, da smo strastni gobarji. A kljub temu ne vem, če
vemo dovolj o gobah, da smo lahko vedno prepričani v sebe, ko jih
nabiramo. Gobarska sezona pa se je že pred časom intenzivno začela!

Torej, gobe živijo kot gniloživke (saprofiti), zajedavke (paraziti) ali v
sožitju (simbiozi) z drugimi organizmi. Znano je, da gobe, podobno kot
ostale glive, uvrščamo med najpomembnejše odstranjevalce odpadkov v
naravi, izjemno pomembno vlogo pa imajo tudi zato, ker predelajo že
uporabljene organske snovi v ponovno surovino za druge žive organizme,
saj so tudi same hrana. Številne vrste gob se življenjsko povezujejo s
koreninskim sistemom živih rastlin, predvsem dreves, s katerimi živijo v
sožitju.

Človek je gobe nabiral že daleč nazaj v zgodovino. Pomembna reč je bila
tako na Kitajskem, kakor v starem Egiptu. Za čudežno so jo imeli
Rimljani, Grki in druge civilizacije. Res pa je, da so jo uporabljali
kdaj pa kdaj tudi v zlobne namene, predvsem pri umorih, ko so uporabili
strupene gobe. Tisti, ki so med prvimi gobe začeli gojiti, pa so bili
Japonci. Japonci so gojili gobe že pred več kot 2000 leti. Gojili so
predvsem gobo shii-take, ki ji pripisujejo tudi zdravilne lastnosti.
Težko bi našli rastlinsko hrano, ki bi se lahko pripravljala na tako
različne načine, imela tako dober okus in imela hkrati tako visoko
hranilno vrednost kot jo imajo gobe. Znano pa je , da so po hranilni
vrednosti bliže zelenjavi kot mesu.

Sveža goba vsebuje od 77 do 93% vode, med 1,5 in 5% beljakovin okrog
0,3% maščob, okrog 3,6% ogljikovih hidratov, vitamine B1, B2 in B3 in še
vitamine E, D in K, nekatere pa tudi karotin. Vitamina C je v gobah
razmeroma malo ali v zanemarljivi količini. Čeprav so kulinarična
specialiteta in imajo zares zanimiv okus, moramo biti pri gobah
previdni. Smatrati jih moramo predvsem kot začimbe, s katerimi
izboljšujemo okus različnim jedem. Zato jih dodajamo resnično malo.
Predvsem pri Kitajcih je to drugače. Gobe dodajajo skoraj vsem jedem,
vendar so pazljivi pri količini. Velja tudi, da gob na splošno ne smemo
uživati prepogosto ali v prevelikih količinah, saj so težko prebavljiva
hrana in jih želodec ne more predelati po več ur ali celo ves dan.

Gobe delimo na užitne, pogojno užitne ter strupene. Kadar pripravljamo
gobe, bodimo pozorni, kajti pogojno užitne gobe je potrebno pred
pripravo prekuhati in vodo odliti, da iz njih odstranimo strupene in
škodljive snovi, pri nekaterih vrstah pa neprijeten vonj. A priprava gob
se začne že v gozdu. Tam je zelo pomembno, da gobe nabiramo v košari in
ne v plastični vrečki, zato , da lahko trose gob pustimo v naravi. Ko
gobo utrgamo, jo grobo očistimo in odstranimo vse tiste dele, ki so
morebiti črvivi, plesnivi ter morebitne vodene dele. Ker gobe hitro
propadajo, jih moramo obdelati čim prej, ker se bodo sicer pokvarile. S
pripravo starih gob pa moramo vedeti, da se lahko tudi zastrupimo. Prav
tako, če je le mogoče gob ne peremo, temveč jih samo skrtačimo. Pogosto
pa se zgodi, da ko gobe nabiramo, jih naberemo več, kot jih sicer lahko
pojemo naenkrat. Takrat se po navadi odločimo, da jih bomo zamrznili v
zamrzovalniku. Če bomo to naredili, moramo gobe tudi hitro porabiti.
Paziti pa moramo tudi, da le-teh nikoli ne odtalimo do konca, ampak
uporabimo na pol odtaljene gobe. Gobe lahko tudi konzerviramo. Za daljše
časovno obdobje jih lahko vložimo v slanico, olje ali v kis.

Primeren način hranjenja za daljši čas je tudi sušenje gob. Sušene
hranimo v steklenih, tesno zaprtih kozarcih. S hrano pa po navadi
pridejo tudi zastrupitve. V Sloveniji se zastrupitve z gobami pojavljajo
največ med ljudmi, ki sami nabirajo gobe, pa jih ne poznajo dobro. A
vse težave, ki se pojavljajo po zaužitju gob pa niso nujno tudi prave
zastrupitve, saj lahko neprijetne posledice (slabosti) ljudje občutijo
tudi po zaužitju užitnih vrst gob, če niso bile pripravljene sveže.

Zastrupitve z gobami se razlikujejo po kliničnih znamenjih in po dobi
inkubacije, to je po času, ki preteče od zaužitja gob do prvih znakov
zastrupitve. Pri nabiranju gob, pa se moramo držati še pravila
ministrstva za okolje in prostor, ki opozarjajo, da lahko posameznik v
enem dnevu nabere največ dva kilograma gob, lahko pa s sabo odnese tudi
gobo, ki ima več kot dva kilograma. Prav tako zakon določa, da lahko
gobe nabiramo po vseh gozdovih, tudi tistih v zasebni lastnini. A kmetje
lahko preprečijo nabiranje gob v lastnem gozdu, kadar imajo prijavljeno
dopolnilno dejavnost za prodajo gozdnih sadežev.

Gobarska sezona je vsako leto in kot strastni gobarji smo tudi
ljubitelji narave, zato nikakor ne pozabimo, da vse smeti odnesemo s
sabo, gob, ki jih ne mislimo pobrati, nikoli ne poškodujemo namerno in
predvsem, spoštujmo naravo, sprehajajmo se v tišini, saj je gozd dom
mnogih živali, ki svoj kotiček za življenje preprosto ljubijo.

Objavil/a Urška Gričnik
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook