Kmetijstvo objavil

Gojenje rastlin na Luni

Raziskovalci univerze v Arizoni dokazujejo, da bi lahko rastline iz
Zemlje brez prsti gojili na Luni ali Marsu, tako da bi krompir, arašidi,
paradižnik, paprika in druga zelenjava že čakala prihod astronavtov.
Raziskovalci univerze so v okviru Arizonskega Centra za nadzorovane
okoljske raziskave (CEAC) demonstrirali gojenje rastlin brez prsti na
Luni ali Marsu.

Raziskovalna skupina je v Laboratoriju za ekstremne klimatske razmere
zgradila prototip tople grede na Luni. Sistem predstavlja zadnjih 18 od
mnogih cevastih struktur, ki bi bile del zamišljene osnove. Cevi bi
zakopali pod površje Lune, da bi zaščitili rastline in astronavte pred
smrtonosnimi sončnimi žarki, mikrometeorji in kozmičnimi žarki. Moduli,
ki imajo plosko obliko diska, vsebujejo vodno hlajene svetilke z
natrijevo paro in dolge ovojnice, ki vsebujejo semena, pripravljena za
vzklitje. »Modul lahko razstavimo in po njem pošljemo vodo do svetilk v
samo desetih minutah,« je dejal Phil Sadler, predsednik podjetja Sadler
Machine Co., ki je zasnovalo in zgradilo to toplo gredo. »In v približno
30 dneh, imate svežo zelenjavo.« Raziskovalci pravijo, da o tem izumu
lahko razmišljamo kot o robotskem mehanizmu za zagotavljanje hrane,
kisika in sveže pitne vode.

Gene Giacomelli je dejal, da , čeprav je ta robot zgrajen na podlagi
žive zelene rastline – namesto ogljikovih vlaken ali jekla, ki so
običajno povezane s tehnično-tehnološkimi napravami – še vedno zahteva
vse komponente, ki so skupne vsakemu avtonomnemu robotskemu sistemu. Te
komponente vključujejo senzorje, ki zbirajo podatke, algoritme za
analizo podatkov in nadzorni sistem za optimizacijo delovanja. »Želimo,
da sistem deluje samostojno,« je dejal Kacira, eden izmed raziskovalcev.
» Vseeno pa smo poskušali oblikovati oddaljeni sistem podpore, ki bi
omogočal nadzor operaterju na Zemlji. Sistem lahko gradi svojo analizo
in napovedi, vendar pa želimo imeti dostop do podatkov in nadzora.«

Ta sistem je podoben sistemu CEAC za proizvodnjo hrane, ki že zadnjih
šest let deluje na južnem tečaju, s katerim raziskovalna postaja, ki je
od zunanjega sveta fizično odrezana od šest do osem mesecev na leto,
pridobiva lastno svežo hrano. Poleg hrane iz te rastne komore je zelo
pomemben tudi psihološki vidik. »Obstaja samo 5 odstotkov vlage in vse,
kar normalno vonjamo, je vonj po dizelskem gorivu in naš lastni,« je
dejal raziskovalec Sandler. Sedaj pa ti raziskovalci lahko gredo v
rastno komoro, kjer lahko vonjajo sveže cvetje in zelenjavo ter vidijo
različen barvni spekter in ne samo belino snega. Te komore so pripomogle
tudi k bolj učinkoviti rabi virov, saj na južnem polu, tako kot še
marsikje drugje na Zemlji, porabijo veliko energije za ogrevanje.
Svetilke z natrijevo paro, ki so jih uporabili v rastni komori,
ustvarjajo veliko toplote, ki jo raziskovalna postaja črpa iz komore in
uporablja za lastno ogrevanje, s čimer prihranijo veliko dizelskega
goriva.

Raziskovalec Giacomelli meni, da te ugotovitve lahko privedejo do
velikih sprememb tudi v velikih urbanih središčih, kjer obstaja veliko
zanimanje za zagotavljanje lokalno pridelane, sveže hrane. Na tak način
bi lahko v mestih pridelali svežo hrano, ki bi potrebovala zelo kratek
transport. Poleg tega bi s tem v mesta in vsakodnevno življenje mestnih
prebivalcev zopet vrnili zavest o kmetijstvu. »Ta ideja je prav tako
razburljiva kot gojenje rastlin na Luni,« meni Giacomelli.

Več informacij:
http://www.prweb.com/releases/2010/09/prweb4503854.htm

OBJAVIL/A HELENA HABJAN, UNI.DIPL.POL.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook