Čebelarstvo objavil

Huda gniloba čebelje zalege

Huda gniloba čebelje zalege (Pestis
apium) je razširjena kužna in trdovratna bolezen pokrite čebelje zalege.
Povzroča jo sporogena bakterija Bacillus larvae. Okužene ličinke v
pokriti zalegi gnijejo in odmirajo, zato se v čebelji družini izlega
vedno manj čebel, tako da družina v začetku postopoma, pozneje pa hitro
slabi in nazadnje propade. Povzročitelj se v zunanjem okolju spremeni v
zelo odporno sporo, ki ohrani kužnost več desetletij. Sodeč po
Aristotelovih in Plinijevih zapisih so to bolezen poznali že v starem
veku. Tudi naš veliki čebelar Anton Janša je priporočal, naj okužene
družine spravijo v obliko roja in jih pustijo nekaj časa brez hrane,
nato pa jim priskrbijo novo bivališče. Leta 1904 je White potrdil
bakterijski izvor bolezni in jo poimenoval ameriška gniloba, istega leta
je to v Švici ugotovil Burri, Massen pa leta 1906 v Nemčiji.

POVZROČITELJ:

 Bacillus larvae White je gramsko
pozitivna bakterija, gibljiva v vegetativni obliki, dolga 2 do 5 in
široka 0,5 do 0,8 mikrometra. V neugodnih razmerah vegetativna oblika
preide v ovalne spore, velike 0,4 do 0,7 x 1,1 do 1,9 mikrometra.

KLINIČNA ZNAMENJA:

 Hude gnilobe čebelje zalege so:
presledkasta zalega, celični pokrovčki so vdrti, s temnejšimi lisami
posebno v spodnjem delu, pogosto preluknjani in nagrizeni od čebel, ki
hočejo odstraniti odmrle ličinke. Takoj ko ličinka odmre, se začnejo
spremembe barve in oblike pokrovčkov celic. Ta ni več izbočen kot pri
zdravi zalegi, površina postane neravna in se vdre. Propadla ličinka se
prilepi na notranjo stran pokrovčka in steno celice. Okužene ličinke
zgubijo svojo biserno belo barvo, postanejo rumenkaste, mlahave in brez
leska, nato pa temne lešnikove barve in gnojno vlečljive konsistence. Če
v to maso vtaknemo zobotrebec, se vleče kot lepilo – to pa je
najznačilnejše znamenje bolezni. Ko se odmrla ličinka osuši zaradi
izhlapevanja tekočine, se pojavi krasta, ki se tesno prilepi na spodnjo
steno celice. Značilen vonj povzročajo hlapne maščobne kisline, ki se
zadržujejo na satju. Bolezen najlažje odkrijemo jeseni, ko se zdrava
zalega izleže, ostanejo pa celice, kjer je zalega odmrla.

PREPREČEVANJE IN ZATIRANJE:

 Za zatiranje bolezni je
najpomembnejše preprečevanje pojavov kliničnih znamenj hude gnilobe
čebelje zalege, kar dosežemo z zmanjševanjem števila spor B. larvae v
čebelarstvu:
1. Čebelar ne sme obiskovati tujih sumljivih čebelnjakov brez poprejšnje
zaščite (PVC vrečke na obutvi, ki jih po končanem pregledu zavržemo,
ali obutev, ki jo lahko brez škode razkužimo, delovna halja, ki jo
prekuhamo, in uporaba gumiranih rokavic oz. rokavic za enkratno
uporabo).
2. Vzdrževanje higiene v čebelnjaku:
* večkratno umivanje rok z navadnim milom in toplo vodo;
* pred vsakim razkuževanjem čebelarskega pribora in panjev je
najpomembnejše, da temeljito mehanično odstranimo vso nesnago (vosek,
propolis in med), ki jo obvezno sežgemo, da ne pride v stik s čebelami;
* občasno razkuževanje panjev, orodja in čebelnjaka (nerjaveč material –
razen plastike) z vročo 3% raztopino natrijevega ali kalijevega luga;
umetne in rjaveče materiale pomijemo z vročo vodo (70 °C) in detergentom
pod tlakom 20 barov, lesene materiale pa pod tlakom 70 barov.
3. V čebelnjak ne prinašamo ničesar, kar bi bilo lahko okuženo s sporami B. larvae.
* čebeljih družin brez preverjenega zdravstvenega stanja;
* že uporabljenega orodja in opreme, ne da bi oboje prej razkužili;
* medu in pogač z medom brez poprejšnjega pregleda na spore B. larvae,
* satja iz nekontroliranih topilnic voska.
4. Najdene roje za 72 ur postavimo v teman hladen prostor, nato jih pretresemo v razkužen panj na nove satnice.
5. Preprečujemo ropanje čebel.
6. Izogibajmo se postavljanju čebelnjakov blizu odlagališč odpadkov, na katerih so lahko tudi ostanki okuženega medu.
7. Čim pogosteje obnavljamo satje (na tri do štiri leta).
8. Satje iz bolnih oz. sumljivih družin je treba uničiti in ne prestavljati v druge čebelje družine.
9. Vosek topimo pri temperaturi 120 °C 30 minut. 10. Po točenju, če je
možno, vračamo iztočeno satje v družino, iz katere je bilo vzeto.
11. Čiščenje satja in orodja ne prepuščamo čebelam.
12. Vsak mesec pregledamo zalego na vsem zaleženem satju.
13. Obvezna registracija čebelarjev in uvajanje vseh čebelarjev
začetnikov z minimalnim temeljnim znanjem o čebelarjenju in kužnih
boleznih čebel. 14. Začetnikom pomagajmo čebelariti z roji, jim ponudimo
opremo in panje, ki so zanesljivo razkuženi. Ob pojavu suma ali
kliničnih znamenj hude gnilobe čebelje zalege je obvezna prijava bolezni
pristojni veterinarski službi (laboratorijski pregled satja in
identifikacija povzročitelja), ki nadzira tudi zdravljenje in zatiranje
bolezni. Slabotne in močno okužene družine je po zakonu treba uničiti
neškodljivo za okolico. Postopek je takšen: pozno zvečer, ko se vse
čebele vrnejo v panj, nepredušno zapremo bolne družine, zažveplamo
čebele in zalego. Drugi dan mrtve čebele in satje z mrtvo zalego in
medom zažgemo ter zakopljemo v globoko jamo.

Za razkuževanje okuženih panjev in čebelarskega pribora poleg vroče
raztopine 3 % natrijevega ali kalijevega luga, obžiganja s plamenom
spajkalke lahko uporabljamo tudi gama sevanje s kobaltom -60.

Vir: http://www.czs.si

Objavil/a maruša pišljar
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook