Zanimivosti objavil

Indijska prosenka – 2. del

Indijska prosenka (Eleusine coracana) je botanična vrsta, ki je občutljiva na fotoperiodizem. Optimalno trajanje periodičnega obarvanja rastlin je 12 ur, kar pomeni, da je rastlina kratkega fotoperiodizma. Za optimalno pridelavo indijske prosenke morajo biti padavine dobro razporejene skozi celotno rastno dobo. Čeprav rastlina dobro prenaša sušna obdobja vendar ta ne smejo biti pretirano dolga. Povprečna temperatura je okoli 23 °C, prav tako prenaša sveže temperature 8 °C, minimalne temperature značilne za azijska in afriška višavja in tiste visoke 35-38 °C.

Glede zemlje je zelo prilagodljiva, čeprav ima raje tla z dobro zmogljivostjo drenaže (peščena ali peščeno-glinasta)??, dobro raven rodovitnosti in s pH od 5 do 7, dopušča tudi alkalna tla z visoko pH vrednostjo do 11. V primerjavi z drugimi žiti indijska prosenka ima dobro toleranco na slanost in odlično sposobnost, da absorbira fosfat iz kamnin. Zahvaljujoč dobro razvitemu koreninskemu sistemu, zagotavlja odlično zaščito pred erozijo tal.

Večinoma jo gojijo v sušnih območjih, čeprav se zelo dobro odziva na namakanje in se z uporabo namakalnega sistema pridelek podvoji. Ker je pridelovanje skoraj izključno omejeno na države v razvoju, tehnologija pridelovanja na teh območjih še vedno zahteva veliko ročnega dela in obstajajo velike možnosti za izboljšanje postopkov gojenja.

Razmnoževanje poteka s semeni, ki ga lahko neposredno posejemo ali s sadikami ki jih naknadno presadimo na njivo.Teža tisočih semen je 2-3 g. Za setev gre 25 do 35 kg/ha v primeru neposredne setve ali 3-10 kg/ha za setev sadik. Medvrstna razdalja je 20-25 cm in 5-12 cm v vrsti. Globina sajenja 2-3 cm. Pri pridelovanju s sadikami, se z 11 kg semena pridobi dovolj sadik za pokritje potreb 1 ha. Presaditev poteka 3-4 tedne po kaljenju. Z uporabo tega sistema, ki zahteva veliko ročnega dela, se pridelek lahko doseže v relativno kratkem času.

Pogosto se goji v kombinaciji z drugimi kulturami, navadno s stročnicami zaradi dušika, ki ga doprinašajo. Najpogosteje uporabljene vrste so soja (Glycine max), hijacintni fižol (Lablab purpureus), kajanus – golobji grah (Cajanus cajan), vigna – kitajski grah (Vigna sinesi), mungo – abesinska gizotija (Guizotia abyssinica) in v manjši meri arašidi (Arachis hypogea). Čeprav manj pogosto se jo lahko kombinira tudi z drugimi žiti, kot je koruza ali nekatere vrtnine.

Hranilna vrednost na 100 g:

beljakovine 6-14%

maščobe 1-1,4%

ogljikovi hidrati 72%

minerali 2,7%

kalcij 3,44%

metionin 3%

železo 5 mg

vlakna 3,6%

energijska vrednost 323-350 kcal

 

Indijska prosenka je še posebej dragocena saj vsebuje aminokislino metionin, ki primankuje v prehrani več sto milijonov revnih, katerih prehrana temelji na osnovi škroba –  kasava, poliran riž ali koruzni zdrob. Lahko se zmelje, uporabi za pecivo, kruh, pudinge ali kašo. V Nepalu in v mnogih delih Afrike žito uporabljajo v fermentirani pijači – pivo.

Pomen indijske prosenke v zvezi s preskrbo hrane, zlasti v različnih državah južne Afrike, poleg dejstva, da to žito ima zelo visoke hranilne vrednosti, se ga lahko hrani za daljše obdobje popolnoma brez uporabe insekticidov tudi za daljše obdobje, brez kakršnih koli sprememb ali napadov škodljivcev. Zelo pomembna je v času lakote ali v obdobjih z nizko pridelavo drugih žit.

Trdota semena in njegova majhnost onemagočata da žuželke odlagajo ličinke v notranjost. Poleg tega je odporna na sušo, zmerno stopnjo slanosti, odlična pokritost tal preko koreninskega sistema in posledično korist v smislu zmanjšanja erozivnega delovanja. Uporaba stranskih del kot krma za perutnino, prašiče in druge živali in seno za krmo, je izrednega pomena za mnoge afriške in azijske populacije.

Je malo dovzetna za bolezni in napade škodljivih insektov. V nekaterih primerih jo napadejo različne vrste gliv, ki spadajo v naslednje družine:: Cladosporium, Cercospora, Helminthosporium, Piricularia (zlasti P. Eleusinian), Sclerospora in Sclerotium. Podobno jo lahko napadejo nematode – ogorčice Meloidogyne sp in Scutellonema sp. poleg nekaterih vrst žuželk, kot so kobilice (na primer Colemania sphenarioides) ter vešče (npr. Sesamia inferens). V nekaterih afriških državah glavni problem predstavljajo ptice, zlasti rdečekljuni tkalec (Quelea quelea), ki tvori velike jate in se hranijo z zrnjem in zdesetkajo pridelek v nekaj urah.

Po spravilu se semena zelo dobro hranijo in le redko ga napadejo insekti ali plesni. Dolgotrajne skladiščne zmogljivosti omogočajo, da  je indijska prosenka pomemben pridelek v strategijah za preprečevanje tveganja lakote za revnejše kmetovalne skupnosti.

Vir:

http://en.wikipedia.org/wiki/Eleusine_coracana

http://www.rivistadiagraria.org/riviste/vedi.php?news_id=363&cat_id=168

http://www.nap.edu/openbook.php?record_id=2305&page=59

http://ejournal.icrisat.org/Volume7/Sorghum_Millets/PM707.pdf

Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook