Kmetijstvo objavil

Je tvoja hrana na krožnik prepotovala dlje kot so tvoja potovanja?

V globalnem svetu postaja stalnica, da
na naše krožnike pridejo na primer češnje iz Čila, črni ribez iz
Mehike, česen iz Peruja in brokoli iz Kenije; takšna je bila slika o
poreklu sadja in zelenjave na policah velemarketov v Veliki Britaniji v
času Božiča. V času, ko so klimatske spremembe uvrščene v sam vrh
političnega dnevnega reda po vsem svetu, so tudi emisije toplogrednih
plinov povezane s proizvodnjo hrane in transportom čedalje bolj pod
drobnogledom natančnejših analiz. Postavlja se vprašanje – je etično in
okoljsko sprejemljivo, da je potrošnikom ponujeno sveže sadje in
zelenjava skozi vso leto, tudi tista, ki je prepotovana tisoče kilometrov?

Debata o tem ali je bolj ekološko, če kupimo paradižnik lokalnega izvora
izven sezone vzgojenega v rastlinjaku ali onega, ki je bil pripeljan iz
Afrike ali iz Centralne ali Južne Amerike, je precej bolj zapletena in
kompleksna kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo pa je, da se je v zadnjih
dvajsetih letih uvoz hrane močno razmahnil; tako je bilo leta 1988 v
Veliki Britaniji več kot dve tretjine konzumirane hrane pridelane doma,
slabih dvajset let kasneje pa le še malo več kot polovica. Zelo
vprašljiv je tudi prevoz hrane z letali, saj so le-ti močni krivci za
povečanje vsebnosti CO2 v ozračju, kljub temu, da na primer letalski
prevoz v Veliki Britaniji predstavlja le odstotni delež uvožene hrane. V
ekoloških krogih je znan problem o ekoloških »flying bananas«, ki so k
nam prispela z letali, saj naj bi se ekološka živila zavzemala za manjši
CO2 odtis, zaradi spornega letalskega prevoza pa pridobijo nepotrebni
dodatni negativni pribitek pri obremenevanju okolja.

Ali ste vedeli, da je prehranski sistem odgovoren za izpust okoli 1/3 emisij toplogrednega plina na globalni ravni?

Hrana od daleč

Termin »hrana od daleč« se nanaša na razdaljo, ki jo hrana
prepotuje preden doseže končnega potrošnika ali kupca ali krajše to je
razdalja od kmeta do krožnika. Novejše raziskave dokazujejo, da zaradi
drugačnega sloga življenja se je v zadnjih petdesetih letih ta razdalja
močno povečala. V Ameriki se ocenjuje, da povprečno predelana hrana
prepotuje kar okoli 2.000 km, sveža pa okoli 2.400 km., preden doseže
potrošnika. Američani so celo izdelali formulo s pomočjo katere lahko
ocenimo kalkulacijo prepotovanih kilometrov. Potrebno pa se je tudi
zavedati, da je okoli 80 % energije pri proizvodnji hrane porabljene za
predelavo, pakiranje, transport, za skladiščenje in za pripravo hrane.

Termin »Food miles « ali “hrana od daleč” je bil prvič vpeljan v
devetdesetih letih od dr. Tima Langa, ki je bil profesor prehranske
politike na Univerzi v Londonu in izraz je kmalu postal splošno
uveljavljen, saj odlično prispeva k razumevanju prehranskega C02 odtisa.
Največji delež ogljikovega dioksida v ozračje prispeva hrana, ki je na
naše police prispela z letalskim prevozom. Večinoma je nanj vezana sveža
zelenjava in sadje in v primerjavi z ladijskim transportom prispeva za
okoli 177-krat več emisij toplogrednih plinov. Po podatkih Defre se
prevoz hrane z letali močno povečuje, kar še dodatno otežuje nacionalno
paradigmo trajnostnega razvoja družbe. V nekaterih trgovskih centrih v
Veliki Britaniji so ravno zaradi zaskrbljenostjo nad ogljikovimi
emisijami začeli na sveža živila lepiti nalepke, ki potrošnike
opozarjajo na letalski transport.

Da bi podpirali okolju prijazno hrano brez da bi dodatno poslabšali
ranljivi ekonomski razvoj tretjega sveta, se je britanska organizacija
Siol Association odločila, da bo od letošnjega leta pri letalskem tovoru
z ekološkimi živili upoštevala etične trgovske standarde. Naj še
dodamo, da večino sadja iz pravične trgovine (Fairtrade) kot je ananas,
banane in mango, v Evropo prispe po morju.

Tovorni transport hrane po cestah je odgovoren še za dodatno gnečo in
zastoje na cestah. Supermarketi imajo ponavadi organizirani nacionalni
distribucijski sistem kar ima za posledico, da tudi hrana, ki je bila
vzgojena v bližini supermarketa potuje najprej v centralno skladišče in
šele nato doseže prodajne police. Ocenjuje se, da je v Veliki Britaniji
tovorni promet odgovoren za četrtino izpustov CO2. Ne smemo pa tudi
zanemariti čedalje pogostejšega trenda naraščanja obiskov supermarketov z
osebnimi avtomobili. Vožnja z avtomobili za dostavo hrane še dodatno
obremenjuje ozračje s toplogrednimi plini.

Lokalno kmetovanje podaja roko biotski raznovrstnosti in tradiciji

Ob podatku, da na vsakih 20 minut izgine ena kmetija, lahko
trdimo da je tradicionalno kmetijstvo močno ogroženo. Ob tem izgubljamo
tako avtohtone pasme kot tudi genski material rastlin naših prednikov. V
naših krajih so lokalne kmetice iz leta v leto ohranjale okoli 900
varietet in sort fižola, danes pa nam tržno usmerjene semenarske hiše
ponujajo največ deset sort. Glede na podatke in oceno Organizacije za
hrano in kmetijstvo (FAO), nam je v zadnjem stoletju uspelo izgubiti že
75 % avtohtonega genetskega materiala, ki smo ga sicer uporabljali v
agro-kulturi. Tradicionalno kmetijstvo upošteva lokalne posebnosti in
kmetje so še zadnji varuhi preostanka genske zapuščine. Nekdo je dejal,
da podeželje brez kmetov nima prihodnosti in da moramo potrošniki
podatki roko lokalnim kmetom in jim dati priložnost, da nas nahranijo s
kakovostnimi živili.

Je doma vzgojeno vedno boljše?

Lokalno je seveda vedno boljše, razen v redkih izjemah. Tudi
poskus, da bi prevarali klimatske danosti z vzgojo zelenjave in sadja
izven sezone, je prispevek k globalnim klimatskim spremembam. Tako je na
primer Defra, Britanska vladna organizacija za okolje in kmetijstvo, že
pred štirim leti objavila stališče, da je energijsko učinkovitejše
uvoziti paradižnike iz Španije s tovornim prometom kot jih doma gojiti v
ogrevanih rastlinjakih. Prav tako vzgoja solate v Veliki Britaniji
izven sezone je manj ugodnejša kot uvoz španske solate. Seveda pa se
postavlja vprašanje – ali je res potrebno pozimi jesti letno solato, ko
pa pri nas v neogrevanih rastlinjakih in plastinjakih odlično uspeva
motovilec, na primer. Na Lincolnovi univerzi v Novi Zelandiji so mnenja,
da z uporabo obnovljivih virov in z zmanjšanim gnojenjem so njihovi
izdelki energijsko učinkovitejši tudi ko prištejemo pribitek energije za
transport v Britanijo. Znana je tudi potrošniška dilema o tem ali je
boljše kupiti lokalno jabolko iz konvencionalne pridelave ali ekološko
uvoženo jabolko iz druge celine?

Lokalno prehranjevanje kot odlično sredstvo za boj proti podnebnimi spremembami
Način in prehranske navade imajo ogromen vpliv na ekološko stanje našega
planeta. Z izbiro živil, ki so na dnu prehranjevalne verige in ki imajo
lokalno in ekološko poreklo lahko odlično blažimo globalno segrevanje,
prav tako pa vplivamo na zmanjšano onesnaženost ozračja, izognemu se
toksičnim pesticidom, ne smemo pa tudi zanemariti, da z lokalnim nakupom
podpremo tamkajšnje kmete. V zameno uživamo ob vedno svežimi, okusnimi
živili. Če kupujemo lokalne proizvode potem v ozračje zaradi transporta
skoraj ni dodatnih izpustov toplogrednih plinov. Če je ta proizvod še
ekološki, potem smo zmanjšali ogljikovo stopinjo še za dodatnih 2 do 4-
krat v primerjavi s konvencionalnim kmetovanjem.

Prehranska ogljikova stopinja

Različni sistemi kmetovanja zahtevajo različno količino
energije. Izračunavanje ogljikovega odtisa od vil do krožnika je sila
zabavno početje, če seveda imamo na razpolago vhodne podatke. Upoštevati
je potreben ves življenjski cikel nekega izdelka od pridelave,
pakiranja in razpečevanja. Pridelava mesa je energijsko najbolj potratno
od vseh drugih vrst živil in zahteva tudi največjo količino vode (okoli
2.400 litrov za 150 gramov mesa v hamburgerju v primerjavi s 13 litrov
vode za 70 gramov paradižnika v njem). Pri velikih čredah goveda je
potrebno tudi upoštevati izločen metan, ki močno vpliva na globalno
segrevanje planeta. Prispevek živine daje več toplogrednih plinov kot
transport in tudi to je potrebno upoštevati pri trajnostnem
prehranjevanju, zato je omejevanje mesa na nekajkrat na teden nujen
ukrep. Tudi hlajenje in zamrzovanje živil lahko v smislu ogljikovega
odtisa prevlada nad prepotovanimi prehranskimi kilometri.

Socialni vidiki in etična komponenta lokalnega prehranjevanja

Z nakupom lokalnih izdelkov kot potrošniki neposredno podpremo
kmeta in ga s tem nagradimo za vložen trud. Prizadevajmo si za čimbolj
neposredni stik s kmetom s čim manj posrednikov, saj bodo na takšen
način tudi ekološka živila za nas cenovno ugodnejša. Kmet bo pravično
poplačan za svoj trud, potrošniki bomo neposredno spoznali pridelovalca
in njegovo kmetijo, s tem pa se vzpostavijo tudi pristnejši osebni stiki
med pridelovalci in potrošniki. Tako bomo prav mi, potrošniki odigrali
pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega podeželja. Pa tudi celotna
družba bo postala bolj solidarna, avtentična in pristna.

V Britaniji že nekaj let s kampanjo »Carbon Trust«
želijo vzpodbuditi nizko ogljikovo ekonomijo, ki se odraža v razvijanju
in promociji tehnologije zmanjšati ogljikovo stopinjo. Pred dvema
letoma so se lotili pilotnega projekta z označevanjem živil z ogljikovim
odtisom (Carbon labelling). Označevanje bazira na eksperimentalni
metodologiji, ki so jo razvijali 18 mesecev. Za ogljikovo označevanje in
njihovo shemo se je že takrat zanimalo precej podjetij, predvsem v
želji, da bi zmanjšali ogljikove izpuste, prav tako pa želijo z
označevanjem potrošnike opozarjati, da mislijo resno s politiko
zmanjševanja ogljikovega odtisa. Dodajajo, da vsako podjetje nosi
odgovornost do okolja in ni opravičila, če ne poiščejo poti, ki so
okolju prijaznejša.


Ker se svetovne vlade zavzemajo za
zmanjševanje emisij toplogrednih plinov za okoli 60 % do leta 2050, je
ena izmed poti do uresničevanja zastavljenega cilja tudi označevanje
živil, tekstila in ostalih produktov s tako imenovanimi ogljikovimi
stopinjami. V kalkulacijo je vštet celotni življenjski cikel nekega
proizvoda od proizvodnje ali pridelave, pakiranje, transport, uporaba in
reciklaža oziroma obremenitev izdelka na okolje po uporabi. Všteti so
vse toplogredni plini preračunani na skupni ekvivalent CO2.

Označevanje izdelkov z ogljikovo
stopinjo poteka po standardu PAS 2050, ki ga je razvijala britanska
organizacija Carbon Trust, skupaj v sodelovanju z DEFRO, BSI in ostalimi
nevladnimi organizacijami. Z omenjeno uporabo označevanja želijo
potrošnike seznaniti o potrošniških posledicah in jim zagotoviti
primerjalne podatke različnih izdelkov znotraj izbrane kategorije za
najbolj zeleno rešitev.

OBJAVIL/A ZAVOD BREVKA 108 – ZA PROMOCIJO KMETIJSTVA IN VRTIČKARSTVA

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook