Kmetijstvo objavil

Kaj lahko reši slovensko živilsko industrijo?

Pozabimo vaške lige in Mercatorje, vzemimo avstrijsko
lekcijo ali pa se zgledujmo po Hrvatih ter omogočimo slovenskim
živilcem, da postanejo odlični

Kolega Emil
Erjavec, kot nesporno najbolj kompetenten strokovnjak s področja
agrarno-živilske ekonomike, je pred dnevi na Razgledi.net napisal
komentar, da Mercator dolgoročno ne more rešiti slovenskih živilcev.
Erjavec ugotavlja, da je konsolidacija slovenske industrije pijač v
okviru Pivovarne Laško in proizvodnje živil pod okriljem Istrabenza dala
povsem drugačne rezultate od obljubljenih.

Od
nekdaj visoko priznanih blagovnih znamk Radenska in Fructal ter njunih
inovativnih izdelkov je ostalo zelo malo, saj novi lastnik iz Laškega ni
vlagal v razvoj novih izdelkov in gradnjo blagovnih znamk, kaj šele, da
bi jih – kot je obljubljal ob prevzemanju – močneje pozicioniral na
izvoznih trgih.

Podoben, vendar še bolj
dramatičen nerazvoj doživlja nekdanja Kolinska, kjer lastnik iz Kopra,
ki nima nobene vizije razvoja prevzetega podjetja razen fokusa na
nepremičnine Kolinske, pospešeno prodaja – tujcem! – njene blagovne
znamke. Podobno se dogaja na primer tudi z mesno industrijo, kjer je ob
menedžerskih odkupih prišlo do hitrega izčrpavanja podjetij, ki so danes
hranana robu stečaja, saj se je denarni tok iz poslovanja uporabljal predvsem za financiranje prevzema namesto za razvoj.

Erjavec
tudi ugotavlja, da “slovenski” Mercator ni nikakršen dolgoročen
rešitelj slovenske živilske industrije, saj po eni strani zdajšnji
veliki tržni deleži v domači trgovini niso dolgoročno vzdržni, po drugi
strani pa umiranja slovenske industrije tudi do zdaj ni mogel
preprečiti. Jasno, če lahko domača živilska podjetja prodajajo svoje
izdelke samo še v Mercatorju, ker pri drugih trgovcih ali v izvozu
zaradi slabih izdelkov in visokih cen niso konkurenčni, lahko že danes
čez njih naredimo križ.

Učbeniški primer škodljive zaščite pred tujci

Zgodba
o “razvoju” slovenske živilske industrije po osamosvojitvi je najboljši
učbeniški primer škodljivega vpliva pretirane zaščite domače industrije
pred tujo konkurenco. Študente učimo na podlagi empiričnih dejstev
oblikovane teorije, da velika zaščita pred tujo konkurenco iz domačih
podjetij nikoli ne naredi uspešnih izvoznikov. Kar pomaga, so ob odprtju
za tujo konkurenco običajno začasne ciljne izvozne pomoči, ker pomagajo
podjetjem svoje proizvode plasirati na tuje trge, jih izpostaviti tuji
konkurenci, ki jih nato sama prisili v potrebne racionalizacije stroškov
ter vlaganja v razvoj izdelkov in blagovnih znamk. Nobeno drugo
administriranje ne pomaga, pomeni le dolgoročno prisiljevanje domačih
porabnikov, da kupujejo dražje in slabše domače izdelke od tujih.

Večina je preživela

Po
letu 1991 smo v Sloveniji naredili velike institucionalne premike k
spodbujanju konkurenčnosti domačega gospodarstva. Najbolj enostavna
ukrepa, čeprav kratkoročno boleča, sta bila splošno zmanjševanje uvoznih
ovir ter postopna, toda popolna odprava carin za večino izdelkov iz EU
do konca leta 2001. Kot vidimo, je večina slovenske industrije – razen
nekaterih podjetij v delovno intenzivnih panogah – preživela in danes
uspešno konkurira na trgih razvitih držav. Težave pa so danes v panogah,
kjer te liberalizacije trgovine in izpostavljenosti domačih podjetij
konkurenci nismo izvedli.

Pozabimo vaške lige in
Mercatorje, vzemimo avstrijsko lekcijo ali pa se zgledujmo po Hrvatih
ter omogočimo slovenskim živilcem, da postanejo odlični.

Gre
seveda za kmetijstvo in živilsko industrijo, kjer smo po letu 1991
uvedli velike uvozne ovire (carine, prelevmane in druge dajatve), kar je
pomenilo zaščito pri nekaterih proizvodih tudi nad 50 odstotkov.
Kmetijstvo je deležno enormnih subvencij iz evropskega proračuna, kar ga
drži pri življenju. Težave pa ima živilska industrija, ki je bila po
letu 1991 deležna dvojne zaščite.

Prvič, v
obdobju od leta 1992 do 2004, torej dolgih 12 let, so živilska podjetja
uživala veliko uvozno zaščito. Predstavljajte si, da je bila leta 2003
stopnja dejansko plačanih dajatev pri uvozu za vsa naša industrijska
podjetja enaka nič, za proizvajalce živilskih izdelkov pa je v povprečju
znašala skoraj 14 odstotkov. Pri tem je za podjetja v mesni industriji
znašala pet odstotkov, v proizvodnji mleka osem odstotkov, v proizvodnji
pijač 16 odstotkov, v proizvodnji kruha pa 20 odstotkov.

Ta
zaščita je živilskim podjetjem omogočala, da so lahko vsaj za tak
odstotek dražje prodajala svoje izdelke od tujih oziroma da so bila
lahko za tak odstotek manj stroškovno konkurenčna. To je nekaj takega,
kot če bi Maticu Osovnikarju na olimpijskih igrah pri teku na 100 metrov
skrajšali progo za 20 metrov. Verjetno bi ob teh pogojih, če bi malo
potreniral, celo meni uspelo priti do medalje.

Ne povsem razblinjen umetni raj

Takoj
po vstopu v EU leta 2004 se je seveda ta umetni raj za domače živilce
razblinil. Vendar ne povsem. Še vedno so bili deležni privilegiranega
položaja v domači trgovini, predvsem v Mercatorju. Janković jih je sicer
privijal pri nabavnih cenah, vendar precej manj, kot bi jih tuji
trgovec, hkrati pa jim je zagotovil privilegiran dostop do prodajnih
polic v primerjavi s tujimi podobnimi izdelki. Seveda so Mercatorjeve
cene zaradi njegovega dominantnega položaja referenčne za vso slovensko
trgovino, veliki trije igralci maksimirajo dobičke in se ne gredo
cenovne vojne, samo diskontni trgovci občutno diferencirajo cene
navzdol.

Kar pomeni, da so slovenski živilci
trgovcem še vedno prodajali po višjih cenah, kot bi jih iztržili po
konkurenčnih pogojih v tujini. To je nekaj takšnega, kot če bi na
olimpijskih igrah tekmovalcem črne polti prepovedali nastop. Jasno, tudi
kakšen tekmovalec iz Slovenije bi po teh pogojih kdaj prišel med osem
najboljših.

Kako do rekorda na 100 metrov?

Zdaj
pa pomislite in pošteno odgovorite: ali res mislite, da lahko s
privilegijem, da tečete samo skrajšano progo in brez najboljših
(temnopoltih) tekačev, kdaj res postanete tekač svetovnega formata? Ne
morete, ker vas nihče ne sili, da trenirate cele dneve in da na vsakem
tekmovanju tečete na življenje in smrt. Vidite, zato Mercator (v
katerikoli lasti bo) ni dolgoročna rešitev za slovensko živilsko
industrijo. Slovenski živilci bodo preživeli samo, če bodo absolutno
dobri. Samo če bodo vsak dan tekmovali z najboljšimi, bodo delali
odlične proizvode in po sprejemljivih cenah. Proizvode, ki si jih boste
sami zaželeli kupiti, ne pa, da vam v Mercatorju ne dajo druge izbire.

Za
zdaj slovenski živilci še vedno tekmujejo v vaški ligi. V odvisnosti od
panoge še vedno med 60 in 90 odstotkov svoje proizvodnje prodajo v
slovenski vaški ligi. Več kot polovico izvoza pa prodajo v sosednjo vas –
v države nekdanje Jugoslavije. Medtem ko po podatkih Sursa v zadnjih
treh letih slovenski izvoz v splošnem hitro narašča, pa izvoz živilskih
podjetij v države EU upada, le blago pa narašča njihov izvoz v države
nekdanje Jugoslavije. Če pogledate anketne podatke o poslovnih
tendencah, ki jih med podjetji zbira Surs, boste videli, da je po letu
2003 delež živilskih podjetij, ki se pritožujejo zaradi nezadostnega
domačega povpraševanja, kar stabilen na ravni 40 odstotkov.

Delež
živilskih podjetij, ki se pritožujejo zaradi nezadostnega tujega
povpraševanja, pa se je celo zmanjšal, s 30 na 20 odstotkov, hkrati pa
se je povečal delež živilcev, ki se pritožujejo zaradi povečanega uvoza,
in sicer z 20 na 40 odstotkov. Samo za primerjavo, med vsemi
industrijskimi podjetji je bilo konec drugega četrtletja 2008 le 13
odstotkov takšnih, ki jih je motil povečan uvoz. Jasno, ker so navajeni
konkurence in tudi v domači vaški ligi z lahkoto tekmujejo s tujci.

Omogočimo slovenskim živilcem, da postanejo odlični

Torej,
pozabimo vaške lige in Mercatorje, vzemimo avstrijsko lekcijo ali pa se
zgledujmo po Hrvatih (Jamnica, Lura) ter omogočimo slovenskim živilcem,
da postanejo odlični. Ker bomo s tem največ naredili za dolgoročno
vzdržna delovna mesta ter za nas kot porabnike. Ja, nekatera podjetja
bodo propadla in nekatera delovna mesta bodo začasno izgubljena. To se
bo zgodilo v vsakem primeru. Toda ne pozabite, da smo po vstopu v EU
pridelali več kot 50 tisoč novih delovnih mest.

Jože P. Damijan

Vir: Finance

OBJAVIL/A BRIGITA PRIMC

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook