Čebelarstvo objavil

Kam izginjajo naše čebele

Zadnjo aprilsko nedeljo sem se s fotoaparatom podal v ljubljanski
botanični vrt, da bi posnel nekaj pomladanskih medonosnih rastlin. Na
svoje veliko začudenje kljub skrbnemu opazovanju na sicer bujnih
cvetovih nisem zasledil niti ene čebele. In vendar je bil dan dovolj
topel za let na zgodnjo pašo.

Popoldne istega dne sem se s kolesom odpravil k nekaterim svojim znancem
čebelarjem v Klečah, na Ježici, v Stožicah in za Bežigradom, da bi se
na lastne oči prepričal, kakšno je stanje v čebelnjakih na obrobju
Ljubljane. Pričakoval sem precejšen osip čebeljih družin, že zaradi
dolge in hladne zime, toda to kar sem videl, lahko opišem z eno samo
besedo: katastrofa. Nekaj čebelnjakov je bilo popolnoma praznih, iz
drugih pa je tu in tam iz kakšnega panja izletela posamezna čebela. Eden
od čebelarjev mi je povedal, da je svoje čebelje družine lani po
zadnjem točenju pravočasno nakrmil, jih nato zdravil proti varozi
upoštevajoč navodila veterinarjev, toda v jeseni so začele čebele na
nepojasnjen način izginjati in večina panjev se je spraznilo še pred
zimo. Bil je obupan, saj je storil vse, kar se je naučil v času
dolgoletne čebelarske prakse.

Ali se bomo morali tudi slovenski čebelarji sprijazniti s krutim
spoznanjem svojih kolegov v Italiji, Franciji in Nemčiji, da je skoraj
normalno, če pomre vsako leto 50% čebeljih družin? In kaj če se smrtnost
ne bo ustavila pri tem tej številki, ampak se bo v naslednjih letih
skokovito dvigala?

Objavil/a Podpredsednik ČZS, g. Franc Šivic
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook