Ključni problemi slovenskega zelenjadarstva

Samooskrba s hrano v Sloveniji je vedno nižja, zlasti pri zelenjavi,
čeprav se njena poraba povečuje. Samooskrba z zelenjavo je v letu 2009
znašala manj kot 38 odstotkov (leta 2000 je bil ta delež 46,7 odstotka),
povprečna poraba na prebivalca pa se je z 80 kilogramov v letu 2000
povišala na zdajšnja 102 kilograma.

Ker torej pridelamo vedno manj, a zaužijemo vedno več zelenjave, je to
voda na mlin tujih pridelovalcev in veletrgovcev. In kakšno zelenjavo
posledično uživamo Slovenci? “Uvožena je zaradi dolgih transportnih poti
osiromašena vitaminov, hkrati je dodatno obdelana s kemijskimi
pripravki, zaradi česar je bolj obstojna, a hkrati manj kakovostna,”
opozarja dr. Franc Bavec s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v
Mariboru (FKBV).

V Sloveniji je vseh tržnih zelenjadarskih površin le okoli 1700
hektarjev, od tega skoraj 60 odstotkov predstavlja integrirano
zelenjadarstvo (pridelava, pri kateri se uporablja bistveno manj
kemičnih sredstev kot pri konvencionalni), medtem ko je ekološkega zgolj
za vzorec, okoli 124 hektarjev, a je pri tem le približno polovica
tržne pridelave. Rezultati raziskav na FKBV kažejo, da sta sadje in
zelenjava najbolj obremenjena s pesticidi. “Pri tem se slovenska
integrirana zelenjava odreže
2,3-krat bolje kot konvencionalna, kjer ob vsakem drugem nakupu
zelenjave in sadja prinesemo domov tudi nekaj ostankov pesticidov,
večinoma sicer pod največjo zakonsko določeno vrednostjo. Še boljša je
slovenska ekološka zelenjava, kjer v doslej analiziranih vzorcih niso
zasledili ostankov,” ugotavljajo na mariborski kmetijski fakulteti.

Zakaj ne pridelamo več?

Če je slovenska zelenjava, ki od njiv do prodajnih polic pride v manj
kot 24 urah, res toliko kakovostnejša od uvožene, zakaj je ne pridelamo
več in zakaj ni povpraševanje po njej večje? “Le vsak četrti Slovenec
ve, kaj je integrirana pridelava, dve tretjini pa jih ne vesta, kje je
zelenjavo, pridelano na tak način, mogoče kupiti,” odgovarja Tanja
Verhovnik iz Verusa. Ankete tudi kažejo, da približno polovica kupcev zelenjavo izbira na podlagi cene, na drugem mestu je okus, na tretjem
videz, njen izvor je pomemben zgolj četrtini kupcev, način, kako je pridelana, pa samo 13 odstotkom vprašanih.

“Sami moramo ljudem povedati, da smo dobri, predvsem pa se morajo
pridelovalci zelenjave povezati in skupaj nastopati na trgu. Če bi se
povezali štajerski in primorski pridelovalci, bi lahko imeli zelenjavo
dvanajst mesecev na leto. A se nočejo povezovati niti formalno, saj so
zadruge v preteklosti pri zelenjadarstvu popolnoma odpovedale,” je
kritična Miša Pušenjak iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor.
Priložnost za pridelovalce zelenjave vidi predvsem v gostinskih obratih.
“Turistični
delavci v zdajšnji krizi še najmanj tarnajo. Zmedle so jih le
poenotene zimske počitnice. Sicer pa turistični obrati delajo, zato
hrano potrebujejo dvanajst mesecev na leto in trikrat na dan. Zakaj se
ne bi pridelovalci povezali in jim sami ponudili zelenjavo iz Italije v
času, ko je sami nimamo? Zakaj je kup preprodajalcev zelenjave, tudi
majhnih, ki to počno namesto nas? Pomena promocije se premalo zavedamo.
Vanjo je treba vložiti skoraj toliko denarja kot v stroje. Brez tega
kuharji,
hotelske verige… ne vedo, da smo,” je prepričana Miša Pušenjak.

Izgubljeni elan

Kmet Branko Majerič meni, da bi bilo uvoz sveže zelenjave mogoče
zmanjšati, a po njegovem le v dogovoru s trgovci ali z dekretom države.
Majerič tarna, da država posluha za to panogo nima. “Pšenica v Sloveniji
raste na 35.000 hektarjih, na katerih pridelamo okoli 150.000 ton
pridelka, vrednega približno 18 milijonov evrov. Po drugi strani
pridelamo 15.000 ton tržne zelenjave, vredne okoli 25 milijonov evrov.
Torej smo povsem primerljivi s pridelovalci žit, a se kmetijski minister
Dejan Židan
z njimi in mlinarji pogovarja, zelenjadarji pa smo ostali povsem sami,
čeprav je to resna panoga. Zelenjadarska kmetija, velika od tri do pet
hektarjev, je lahko povsem primerljiva s poljedelsko, ki obdeluje 40
hektarjev zemlje,” meni Majerič.

Dr. Franc Bavec osip slovenske pridelave zelenjave pripisuje tudi
izgubljenemu elanu pridelovalcev, ki je posledica nizkih denarnih
spodbud (subvencij) za integrirano pridelavo. Zdajšnje neposredno
okoljsko plačilo (184,91 evra na hektar) po Bavčevem mnenju ni nikakršna
spodbuda za kmete, če upoštevamo, da lahko avstrijski pridelovalec v
okviru podobnega programa prejme tudi do 350 evrov na hektar zelenjadnic
v pridelavi na prostem, v zaščitenem prostoru, pokritem s folijo, 1000
evrov, v
prostoru, pokritem s steklom, pa 2000 evrov.

V šolah in bolnišnicah je še vedno ključna cena, ne kakovost hrane

In kakšno zelenjavo jemo Slovenci glede na to, da je več kot 60
odstotkov uvozimo? “Tisto, kar je pridelano doma, je sveže, zato je
gotovo kakovostno. Če pa radič pripeljejo od daleč, ga je treba
dodelati, da vzdrži pot. Da zelenjava med dolgo potjo ne bi ovenela,
uporabijo ionizirajoče sevanje, s čimer gotovo vplivajo na njeno
prehransko vrednost. V Sloveniji jemo slabo zelenjavo, saj širša javnost
ne ceni lokalne pridelave. Če bi jo, bi s tem marsikaj rešili:
zagotovili bi več delovnih
mest, zmanjšali prevozne stroške in onesnaževanje okolja… A glede
tega v Sloveniji nimamo dolgoročnega koncepta,” ugotavlja Bavec.

Slovenija je očitno brez koncepta tudi pri tem, kako kakovostno hrano
naj jedo najbolj ogrožene skupine, kot so otroci v vrtcih, šolarji,
bolniki, starejši občani…). Pred natanko tremi leti je namreč državni
zbor sprejel novelo zakona o javnem naročanju, po kateri pri nabavi
hrane za šole, vrtce, bolnišnice in domove za ostarele cena naj ne bi
bila več ključno merilo izbire. Matjaž Kočar, generalni direktor
direktorata za varno hrano na kmetijskem ministrstvu, se je takrat
pohvalil, da so s
to zakonsko spremembo več kot desetini slovenske populacije zagotovili
kakovostno hrano, saj morajo omenjene institucije prednostno nakupovati
živila višje kakovosti, pridelana denimo na ekološki ali integrirani
način.

Toda to, da je tudi ta zakonska sprememba obveljala le na papirju, so
na kmetijskem ministrstvu opazili šele po treh letih. Zdaj minister
Dejan Židan “koordinira” sedem različnih ministrstev, da bi se zakonska
določila vendarle prenesla tudi v prakso. Da ima pri javnih nabavah
hrane cena še vedno prednost pred kakovostjo, priznava tudi Matjaž
Kočar: “Leta 2008 smo uresničevanje zakona o javnih naročilih prepustili
praksi, a se zaradi razmeroma zapletenih administrativnih postopkov ne
izvaja.
Odgovorne osebe v vrtcih, šolah, bolnišnicah in domovih za starejše se
še vedno vedejo pragmatično. Iščejo enega dobavitelja za vsa živila –
od mesa do pomaranče. Tudi v času, ko bi bil lahko na krožniku domači
proizvod.”(www.eko.dnevnik.si)

T.P.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook