Zanimivosti objavil

Kmečka lastovka že pridno gnezdi

Je med nami kdo, ki je ne pozna? Zlasti na podeželju je življenje nekoč teklo drugače kot teče danes in ljudje so komaj čakali na pomlad. Ena od prvih znanilk pomladi je prav gotovo lastovka zato so se jih ljudje še posebej veselili. Kar nekako navezali so se na njih, one pa na človeka kajti pri ljudeh so našle varnost in zavetje, pa tudi hrano one pa so njim, vsaj tako so verovali prinašale srečo in zdravje.

Ljudje so imeli in še danes imamo en poseben odnos saj jim dovoljujemo, da delajo svoja gnezda pod napušče streh, v hleve in tudi v hiše. Takšno zaupanje nam lastovke znajo dobro povrniti, saj se vsako leto znova vračajo v ista gnezda in vzgaja nove rodove. So pravi simbol zvestobe in zglednega družinskega življenja. Na društvu za opazovanje in proučevanje ptic so kmečko lastovko razglasili za ptico leta 2010. Ker se je tako prilagodila sobivanju s človekom jo najdemo po prav vsej Evropi, le na skrajnem severu Skandinavije in v strnjenih gozdovih je ne najdemo. Enako velja tudi za njeno bivanje v naših krajih, saj jo redko najdemo na visokih nadmorskih višinah, pa čeprav ponekod gnezdi na višinskih osamljenih kmetijah pa tudi na planšarijah.

Prepoznamo jo po kratkih nogah in kljunu, ki se odpira zelo na široko, po škarjastem repu, ozkih srpastih perutih in po izredno hitrem in spretnem letu. Od mestne lastovke jo ločimo predvsem po temnordečem vratu, mestna lastovka pa ima bel vrat in precej manj škarjast rep.

Svoje gnezdišče si navadno uredi v notranjosti hlevov, skednjev id drugih delov kmečkega poslopja, kar pa ni naključje. Bližina živine in s tem posledično velika količina žuželk ji nudi hrano tudi, ko je vreme od zunaj hladno in deževno. Z gradnjo novega ali z popravilom starega gnezda začne navadno takoj po prihodu, to je lahko že konec aprila je pa znanstveno ugotovljeno, da se velika večina lastovk po napornem in dolgem potovanju vrne vedno v isto gnezdo. Kmečke lastovke si naredijo gnezda, ki so zgoraj odprta, jih obložijo s dlako in perjem ter samičke vanje znesejo 4 do 5 jajčk. Navadno čez poletje vzgojijo dva zaroda. Mladički se izvalijo po 2o dneh in takoj, ko so operjeni že začnejo skupaj s starši iskati hrano. Lastovke preživijo veliko časa v zraku, s svojimi dolgimi in vitkimi perutmi dobesedno parajo nebo in s široko odprtimi kljuni naenkrat ujamejo veliko količino žuželk. Posebno okretnost pri lovu ji omogoča rep z izredno dolgimi zunanjimi peresi, ki so pri samcih daljše kot pri samicah. Raziskave so pokazale, da si samice pogosto raje izberejo tiste samčke s najdaljšimi repnimi peresi saj veljajo za dobre lovce in dobre očete njihovih mladičkov. Zanimivo je tudi, da »zakonske zveze« dveh lastovk pogosto trajajo celo življenje.

V jeseni se začno starši skupaj z mladički pripravljati na selitev, letajo v jatah, posedajo na žicah in pri tem na glas ščebljajo in nas tako navadno zapustijo v začetku septembra. Prezimujejo v Južni Afriki kar pomeni, da morajo vsako leto opraviti skoraj 10.000 km dolgo pot v eno smer. Potovanje je torej dolgo in prepolno raznih nevarnosti, plenilci, ki se zaletavajo v njihove jate, pot preko vroče Sahare jim dodatno otežujejo je ljudje. Še posebej v Italiji veljajo lastovičji jeziki za posebno in visoko cenjeno delikateso zato prenekatera lastovka pade v mreže ljudi. In vendar se mnoge izmed njih vsako leto vrnejo. Zato pa, v aprilu pustimo hleve odprte ali pa odprimo vsaj kakšno okence, poskrbimo za primeren prostor za gnezdenje, blaten prostor na dvorišču kdaj pa kdaj zalijmo z vodo, da bodo imeli material za gradnjo. Ko lastovke odletijo nikoli ne razdrimo njihovih gnezd, ker jih bodo naslednje leto zagotovo porabile kot podlago za novo gnezdo.

Več o tem na: http://www.rozeinvrt.si/vrtovi/zivali.., http://www.kmeckiglas.com

Z.L. 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook