Kmetijstvo objavil

Kmetje “hipnotizirani” od subvencij

V slovenskem kmetijstvu je relativno malo
zavarovanj, saj so bili kmetje navajeni, da bo škodo brez večjega
omahovanja izdatno povrnila država…

Slovensko
kmetijstvo se je znašlo na razpotju. Na eni strani kmete pestijo slabe
letine in naravne nesreče, na drugi pa iz evropskih in državnih skladov
za to dejavnost sicer pritekajo velike količine denarja, ki pa
največkrat ni najbolj primerno porabljen, saj so v slovenskem kmetijstvu
investicije v novo znanje in tehnologije nezadostne. Pričakovati je, da
bodo v prihodnosti v Sloveniji preživeli le veliki kmetje, ostalim pa
bo kmetovanje postranska dejavnost ali hobi. In namesto, da bi se kmetje
osredotočali na povečevanje svoje produktivnosti, jih po večini zanima
le to, kako bi prejeli čim višje subvencije, brez katerih jih že zdaj
veliko sploh ne bi moglo preživeti.

V slovenskem
kmetijstvu bi bilo treba več postoriti na področju uvajanja
najsodobnejšega znanja, proizvodnih praks ter ekonomike poslovanja in se
manj osredotočati v maksimiranje političnih transferjev, kamor je od
pristopa k EU fokusirana slovenska kmetijska politika in kmetovalci, je
prepričan dr. Aleš Kuhar, višji predavatelj z Biotehniške fakultete v
Ljubljani. Ugotavlja, da Slovenija po produktivnosti kmetijstva sodi na
sam rep sedemindvajsetih držav EU. Dosegamo namreč okoli četrtino
produktivnosti, ključna pozornost pa je še vedno usmerjena v
maksimiranje kmetijskih subvencij. “Menim, da je preveč kmetov v
Sloveniji tozadevno “hipnotiziranih”, kar je razumljivo, saj po podatkih
statističnega urada več kot polovica faktorskega prihodka kmetov
predstavljajo prav javni transferji, preostalo pa je realizirano na
trgu. Transferji naj bi sicer bili utemeljeni s pozitivnimi učinki
kmetijstva na družbo, a je ta argumentacija, če jo ocenjujemo z
izvedbene perspektive, v Sloveniji pogosto nezadovoljiva,” meni Kuhar.

In
kakšne bi lahko bile rešitve? Prihodnost slovenskega kmetijstva ni le v
maksimiranju koristi iz javnih transferjev, ampak v rasti
produktivnosti, tržne usmerjenosti in strateškega tehnološkega razvoja,
je prepričan Aleš Kuhar. Cilje, instrumentarij in izvedbo kmetijske
politike, ki smo jo k nam prenesli iz EU, je treba v tem smislu še
izraziteje osvojiti. Temu je treba prilagoditi tudi celotno podporno
okolje. “Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) je recimo bolj
kot strokovno-svetovalna institucija postala administrativno-lobistična
tvorba. Podobno je z univerzami, raziskovalnimi inštituti. Tudi povezava
kmetijske pridelave in domače živilskopredelovalne industrije je slaba
in se še poslabšuje. Trend dezintegracije agroživilske verige, ki je
značilen za Slovenijo, je popolnoma nasproten dogajanjem v razvitih
državah, kjer strnjene vertikalne strukture zagotavljajo potrošnikom
kakovostnejšo hrano, z zagotovljenim poreklom po nižjih stroških,” pove
mladi agrarni ekonomist.

Kar pa se zadnjih ujm
tiče, je po Kuharjevih besedah sicer pohvalna izredno hitra reakcija
pristojnih institucij, ki obljubljajo pomoč, je pa to odzivnost možno
pripisati tudi predvolilnemu obdobju. So pa bili transferji ob
vremenskih neprilikah v preteklosti razmeroma pomemben del slovenske
kmetijske politike in pogosto predmet zagotavljanja dodatnih koristi.
Takemu načinu posredovanja je možno tudi v celoti pripisati dejstvo, da
je v slovenskem kmetijstvu relativno malo zavarovanj, saj so bili kmetje
navajeni, da bo škodo brez večjega omahovanja izdatno povrnila država.
Toda zdaj se situacija spreminja, saj so transferji regulirani z načeli
EU, ki prepoveduje nedovoljeno državno pomoč. “Na te spremembe korektno
opozarjajo tudi predstavniki države, ki govorijo, da bo tudi v
kmetijstvu treba tveganja obvladovati z zavarovanji. Te stvari se lahko
rešijo že v kratkem roku. Dolgoročno pa bodo kmetje tveganja morali
obvladovati tudi aktivno s prilagoditvijo pridelovalnih praks in
tehnologij, torej z več znanja. In spet smo v začaranem krogu,” sklene
Aleš Kuhar.

Kako pa na razmere v slovenskem
kmetijstvu gleda človek “iz prakse”? Mag. Dejan Židan, predsednik uprave
družbe Kmetijsko gospodarstvo (KG) Rakičan, meni, da sta slovensko
kmetijstvo oziroma širše proizvodnja hrane ponovno pred pomembnimi
spremembami. Proizvodnja hrane je v Sloveniji, EU in v svetovnem merilu
po njegovem ponovno postala strateško izjemno pomembna. Bistven razlog
je, da proizvodnja hrane ne dohaja povpraševanja. “Z zviševanjem
življenjskega standarda se namreč spremenijo prehrambene navade. In
sprememba standarda se ne dogaja samo v vzhodni Evropi, temveč, in to je
mnogo pomembnejše, na Kitajskem, v Indiji in še kje. Proizvodni viri
(zlasti zemlja) pa so omejeni. Slovenija ni samooskrbna in delež
samooskrbe na nekaterih področjih – poljščine, prašičereja… – še pada.
Zato je ponovno treba določiti cilje in temu prilagoditi ukrepe
kmetijske politike.

Kako naj kmetijstvo preživi?

Nosilec tega procesa v Sloveniji bodo večje kmetije
in kmetijska gospodarstva, ki s tehnološkim znanjem in organizacijo
lahko poslovno tekmujejo z drugimi proizvajalci EU. Da je proces
preobrazbe kmetijstva šele pred nami, kaže mnogo podatkov. “Kot primer
lahko izpostavim stanje v reji prašičev. Statistično se v Sloveniji z
rejo prašičev ukvarja več kot 30 tisoč kmetij. Ko smo v letošnjem letu
pripravljali operativni državni program, ki bi to panogo – zadnje
obdobje je delovala v težkih razmerah – stabiliziral, smo po
optimistični oceni ugotovili, da je le 10 odstotkov kmetij možno
obravnavati kot pomembne za obstoj panoge pri nas. Takšno stanje je
verjetno tudi v drugih kmetijskih panogah. Če je kmetijsko gospodarstvo
ali kmetija primerljiva s tujimi konkurenti, bo uspešna. Premajhna
proizvodnja pa tega ne omogoča,” ugotavlja prvi mož KG Rakičan.

So
(državne, evropske) subvencije oziroma pomoči za slovensko kmetijstvo
in kmete tako iz naslova kmetijske dejavnosti in pa naravnih nesreč
smiselne? Je denar porabljen za prave namene, torej za blažitev posledic
prihodnjih naravnih nesreč in za razvoj kmetijstva v Sloveniji nasploh?
Židan odgovarja: “Osnovne subvencije za kmetijsko proizvodnjo so
trenutno v Sloveniji nujne, saj izenačijo pogoje delovanja domačega
proizvajalca s tujim konkurentom. Dodatno posamezne subvencije
stimulirajo kmete, da se ukvarjajo s kmetijsko proizvodnjo tudi na
področjih, ki so manj primerna za kmetovanje oziroma stimulirajo k manj
intenzivni proizvodnji (npr. integrirana poljedelska proizvodnja). So pa
subvencije pomembno upočasnile koncentracijo kmetijske proizvodnje.
Dejstvo je, da moramo kmetijski proizvajalci sami poskrbeti, da delujemo
uspešno in tudi poslovno varno. Del tega je tudi zavedanje, da so
klimatske spremembe dejstvo in nanje moramo prilagoditi svoje delovanje.
Vsak dober gospodar ve, da mora premoženje, od katerega je življenjsko
odvisen, zavarovati.”

Pri državnih podporah
kmetijstvu bo treba rešiti še vsaj eno pomembno vprašanje. Večinoma se
zavedamo, da je kmetijstvo potrebno, čeprav je na mikro ravni, zlasti na
področjih, kjer se meša kmetijsko in mestno prebivalstvo, pravica do
kmetovanja pogosto postavljena pod vprašaj. Prav tako je v celoti
sprejeto dejstvo, da mora kmetijstvo maksimalno ščititi in ohranjati
naravo. So pa v Sloveniji območja (krajinski parki na primer), ki
kmetijam bistveno zmanjšajo možnost prilagajanja, nove investicije in
širitve so omejene, kmetije pa so že sedaj na ekonomskem robu
preživetja. Če nočemo, da bo prišlo do izpraznitve teh področij, je
potrebno trenutno stanje izboljšati, urediti, je prepričan Dejan Židan.

Pa
so trenutne razmere v slovenskem kmetijstvu podaljševanje agonije (in
to za precejšnje vsote denarja) ali dejansko reševanje težav? “Slovensko
kmetijstvo seveda ima prihodnost in je tudi za državo izjemno pomembno.
Bo pa v bližnji prihodnosti treba jasno ločiti in opredeliti ukrepe za
povečevanje proizvodnje hrane (in to je verjetno najpomembnejše), ukrepe
za vzpodbujanje “nišne” proizvodnje in socialne ukrepe, ki bodo
omogočili delu kmetijske populacije socialno varnost ob procesu
prestrukturiranja, ki se mora dogoditi,” sklene prvi mož KG Rakičana.
Dodamo lahko, da slovenskim kmetom v prihodnje ne bo “vroče” le zaradi
nepredvidljivega vremena, ampak tudi zaradi tega, ker se bo v Sloveniji
odločalo, na kakšen način lahko slovensko kmetijstvo sploh preživi.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook