Zanimivosti objavil

Kvinoja »mati vseh semen«

Kvinoja (quinoa izg. keen’ wah) izvira iz Južne Amerike (Peru, Bolivija). Rastlina prednikov je bila kot prehrana in še vedno je za andska ljudstva bistvenega pomena in priča o biotski raznovrstnosti Andskega okoliša. Za prehrano ljudi je bila uspešno udomačena pred 3000 – 4000 leti, čeprav arheološki dokazi kažejo na neudomačeno uporabo v povezavi s pašništvom že 5200-7000 let nazaj, na skalnatih višavjih na nadmorski višini 3800 in 4200 metrih.

Inki so tako rastlino kot sam pridelek imeli za sveto. Za njih je bila »chisaya mama«, kar v Kečuanščini pomeni »mati vseh semen« (Quechua uradni jezik Inkovskega imperija). Inkovski vladar je osebno ob solsticiju s pomočjo »zlatih orodij« opravil prvo setev in žetev. Zaradi vloge v verskih obredih, ki jo je kvinoja imela za Andska ljudstva (Quechuas, Aimaras in Inke) je v času španskega osvajanja prišla v konflikt s katoliško kulturo, katera smatra za sveto le kruh iz pšenice. Ti so jo zaničljivo opredelili kot “hrana za Indijance” in zatirali njeno gojenje zaradi pomena, ki jo je imela v lokalnih nekrščanskih obredih. Tako so »krivoverske« Inke prisili gojiti »krščansko« pšenico in s tem ustvarili nepopravljivo škodo. Šele stoletja pozneje, praktično danes je postalo očitno, da je kvinoja veliko bolj primerna za andsko okolje kot pa pšenica.
Kvinojo (Chenopodium quinoa) in sorodne vrste iz Mehike (Chenopodium nuttalliae) naj bi v Andih udomačili iz divje vrste Chenopodium quinoa. Obstajajo tudi negojene rastline kvinoje (Chenopodium quinoa var Melanospermum), verjetno nekakšen divji prednik ali pa potomci gojenih rastlin.

To psevdožito (kot ajda, proso in amarant) je enoletna zelnata rastlina, ki spada v družino Chenopodioideae. Njene bolj znane sorodnice so špinača, blitva in pesa. Kvinoja razvije eno steblo polno majhnih okroglih semen podobnih prosu le da so ta bolj sploščena. Najbolj razširjene sorte imajo svetla semena, obstajajo pa tudi v oranžni, viola, roza, rdeči in črni barvi. Čeprav jo zelo težko najdemo na trgu (v Sloveniji  praktično nepoznana) so listi kvinoje užitni in imajo podoben okus kot ostale članice družine.

V normalnih klimatskih razmerah (Andsko območje: 1800-4000 m nadmorske višine, nizke temperature in nizka vlažnost)  dozori v 6-7 mesecih, zaradi česar je idealen pridelek za področja z nizko produktivnostjo. Kvinoja je odporna in nezahtevna rastlina, ki ne potrebuje posebne nege. Uspeva v slabih pogojih, z malo dežja, na visoki nadmorski višini, kjer ostali posevki nimajo možnosti preživetja.  Višinsko-odporna, tako da jo z lahkoto gojijo tudi na več kot 4000 m nadmorske višine. Optimalni rastni pogoji (odvisno od sorte) so v hladnem podnebju, s temperaturnim razponom od -3°C (nočne) do 35°C (dnevne) in z letno količino padavin od 26-38 cm. Prav zaradi teh lastnostih je kvinoja primerna za ekološko pridelavo.

Prav zaradi velike genetske variabilnosti se kvinoja z lahkoto prilagaja na različne podnebne situacije. Od puščavske, tople in suhe na obali, do hladnega in suhega podnebja na višavju. Od zmernih andskih deževnih dolin, džungle z višjo relativno vlažnostjo pa do gorskih območjih na visoki nadmorski višini.

Vir:
http://www.rlc.fao.org/es/agricultura/produ/cdrom/contenido/libro03/home03.htm
http://www.cibo360.it/alimentazione/cibi/cereali/quinoa.htm
http://www.agrobiodiversita.it/index.php?option=com_content&view=article&id=21&Itemid=17
http://it.wikipedia.org/wiki/Quinoa
http://www.scribd.com/doc/29879087/Libro-Quinua-Ancestral-Cultivo-de-Los-Andes-R-Miranda
http://www.whfoods.com/genpage.php?dbid=142&tname=foodspice

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.   

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook