Zanimivosti objavil

Lectarstvo – medeno srce in medica

Po pripovedovanju Jožeta Kastelica beseda lect izvira iz nemške besede Lebzelt, od katere je Zelt germanskega izvora, pravzaprav skrajšana oblika besede Zelten, kar pomeni nizek kolač. »Leb« pa najbrž izvira iz staroslovanske besede za hleb. Prava slovenska beseda za lect pa je, prav gotovo ste že slišali, strd.

Lectarstvo je skupaj s svečarstvom že od nekdaj sodilo v obrtno dejavnost, le da je bila na začetku to stranska dejavnost gozdnega čebelarjenja, ki pa je kasneje postalo hišno in s tem del kmetijske dejavnosti. Lectarji slovenskih dežel so bili v zgodnjem srednjem veku povezani z lectarji drugih avstrijskih dežel v dunajskem cehu, ko pa je cesar Ferdinand II. Leta 1597 podelil štajerskim lectarjem poseben obrtniški red, pa so se jim pridružili še lectarji iz Kranja in Ljubljane.

Lectarstvo je doseglo svoj razcvet in vrhunec v drugi polovici 19. stoletja, na štajerskem se je takrat število delavnic, v katerih so izdelovali lect, povzpelo na 107. Tolikšna širitev teh dejavnosti je bila mogoča zaradi odprave cehov in razglasitev obrtne svobode. Lectarske delavnice so se začele seliti iz mest v vasi, kar je obrti dalo poseben pečat. Konec 19. stoletja je začelo lectarstvo zelo hitro upadati, saj je v ospredje začelo prihajati slaščičarstvo, danes pa lahko rečemo, da bo lectarstvo prav gotovo zopet postalo zanimivo in tako srednjeveška obrt le ne bo utonila v pozabo.

In kaj so lectarji pravzaprav izdelovali? Najprej so sladice delali v obliki rezanega blaga in sicer so medeno testo, večinoma narejeno iz ržene moke in medu, valjali na določeno debelino in ga po tem rezali na primerne kose. To si bili medenjaki, ki so bili začinjeni z različnimi začimbami, v nekaterih receptih so bili navedeni kot dodatki tudi različni zdravilni zvarki, ki so tako medenjake naredili za zdravilno živilo. Posebej znani so bili medenjaki zoper gliste. Čisto posebna vrsta lecta je bilo »lutkarsko blago«, saj je bilo izdelano v obliki punčk. Oblika lecta se je prilagajala priložnostim, ob katerih so ga prodajali; parkeljni, srca, konjički iz lecta, petelinčki, lect v obliki orodja in podobno. Iz lecta so izdelovali tudi prosto stoječe figure žensk, vojakov in lovcev.

Izdelke iz lecta se je izdelovalo s pomočjo lesenih modelov ali »form«, ker pa so bili lectarji po navadi premalo spretni, da bi jih izdelovali sami, so za tako delo kaj radi poprosili rezbarje, ki so jim izdelovali forme, ki so bile včasih celo izredna umetniška dela. Kasneje so lesene modele zamenjali pločevinasti dolbnjaki, s katerimi so lectarji iz testa dolbli figure, ko so bile le-te pečene, pa so jih okrasili z ledenih sladkorjem. Kasneje, ko se je grafična industrija razvila, so se na lectih začele pojavljati tudi nalepke.

Lectarji pa niso zgolj izdelovali lecta, temveč so tudi kuhali medico. Tako so ostanke medu koristno uporabili; zalili so jih z vodo in iz tega skuhali močno pijačo. Za izboljšanje okusa so dodajali razne začimbe, za vrenje pa so uporabljali hmelj. Kot najboljši izdelovalci medice so sloveli prav štajerski lectarji.(Kastelic, 1987)

 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook