Zanimivosti objavil

Lov na beli tartuf

V zaselku Brezovica pri Gradinu so člani Društva tartufarjev Slovenske
Istre zadnji novemberski vikend pripravili prvi festival belega tartufa.
Sezona lova na belega tartufa je namreč v Istri od novembra do konca
januarja, in glede na to, da so tartufi pri nas zaščiteni ter jih je
prepovedano nabirati, je bil festival svojevrsten izziv tistim, ki se
ukvarjajo z zakoni ter turizmom. Člani društva si prizadevajo, da se
končno legalizira in zakonsko uredi njegovo nabiranje ter da tartufi
legalno postanejo del istrske ter slovenske kulinarične ponudbe.

Nabiranje tartufov je na primer v Italiji in na Hrvaškem dovoljeno in
urejeno, v Sloveniji pa že precej let nerazumljivo prepovedano. Za
festival so jih tako nekaj uvozili, kot so to spomladi storili že v
sosednji vasi Belvedur, ko so prav tako uspešno izpeljali prvi Festival
črnega tartufa. Kot kaže, je tak pristop oziroma pritisk na
pripravljalce zakonov učinkovit, saj je predsednik društva Vinko Šavle
povedal: “Imamo zagotovilo iz ministrstva za kmetijstvo, da bo šel novi
zakon o tartufih v začetku decembra v prvo branje v državni zbor. Že več
let delamo na tem in z namenom legalizacije nabiranja tartufov smo se
pred petimi leti tudi organizirali v društvo.

Tartufi so nadvse skrivnosten gomolj. Raste pod zemljo, in ker nima
nadzemnih delov, ga človed brez pomoči voha posebej izurjenih psov ne
more najti. Rastejo pod hrasti, topoli, vrbami. Njihovi nabiralci
ozirama lovci poznajo še številne druge znake mest, kjet bi utegnili
biti. Dobre lokacije so seveda po pravilu najstrožje varovana družinska
skrivnost.

To je razumljivo, saj na trgu, kjer se zaradi redkosti na najbolj
natančnih tehnicah tehtajo na grame, dosegajo lepo ceno. Cena belega, ki
je povsod po svetu in tudi pri nas mnogo redkejši, ki ima bolj
specifičen okus in sodi v vrh svetovne kulinarike, je odvisna od
kakovosti, od okoli 1800 evrov za kilogram naprej. Cena črnega, ki raste
od pomladi do jeseni, pa je “bolj dostopna”, saj se giblje okoli 200
evrov za kilogram.

Kljub takim cenam na mizah na omenjenem prvem festivalu belega tartufa v
Slovenski Istri ni manjkalo kulinaričnih užitkov, saj so jih
ljubiteljem tartufov, ki so tja prišli tudi iz Italije in Hrvaške,
razkošno ribali na fritajo, fuže, ombolo s polento … Pripravili so tudi
demonstracijo iskanja tartufov z dvema psoma, ob čemer smo seveda
neformalno izvedeli, da naj bi bilo v Slovenski Istri za tako delo bolj
ali manj izšolanih nekaj psov in da se po nekaterih ocenah na leto po
dolinah Slovenske Istre najde od 80 do 100 kg belega in nekaj 100 kg
črnrga tartufa.

Nabiranje tartufov bo tako, kot kaže kmalu postalo legalno in urejeno, s
čimer bo v Istri seveda oživelo tudi šolanje psov za njihovo iskanje.
To iskanje tartufov na črno obstaja že sedaj, a o tem nihče ne govori. V
hrvaški Istri je na primer okoli 2000 tartufarjev z licenco, ki imajo
čez 5000 šolanih psov. Pri nas naj bi bilo kakih 15 tartufarjev, ki so
si sami izšolali ali pa kupili za tako delo veščih dobrih 40 psov.

Včasih je veljalo pravilo, da se za tartufarje najbolj primerni mešanci,
vendar je naš sogovornik Vinko Šavle povedal, da vse bolj uporabljajo
čistokrvne pse, ker so bolj vzdržljivi in delovni. O uporabi svinj za
iskanje tartufov pa presenetljovo pravi, da so bile aktualne v Franciji v
srednjem veku in da gre, če danes kak tartufar to še počne z njimi,
bolj za maskoto kot za delo. Svinja namreč res dobro zavoha tartuf, a ga
zna hitro izkopati in požreti, še preden ji ga spelješ izpred rilca.

“Dobrega tartufarja ni lahko izšolati. Kdor ga ima, ga ne da od hiše za
noben denar. Poznam ljudi, ki so kupili celo leglo, a je ven prišel le
eden ali pa nobeden primeren pes za iskanje. Veliko je odvisno od povsem
individualnih lastnosti posameznega psa. Danes v glavnem uporabljajo
lovske pse, ptičarje, labradorce in kokeršpanjele. Ne moreš pa na primer
ustrezno izšolati kakega goniča, ker gre pri preiskovanju terena
kilometer ali pa še več pred tartufarjem, kar je predaleč. Mnogo bolj
ustreza ptičar, ki gre kakih 15 do 20 metrov pred tartufarjem. Italijani
imajo za to delo zelo dobro pasmo lagotto romagnolo, ki je kot vem,
edini pes na svetu, ki se da izšolati tako, da ga v gozdu ne zmede
divjad. Veliko jih uporabljajo v Toskani, Umbriji, Riminiju, San Marinu
in tam okoli. Problem pri lovskih psih je namreč v lovskem nagonu, ker
če zavohjo divjad, je z iskanjem tartufov konec,” je pripovedoval Šavle.

Vir: Istra, 22. decembra 2010 Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook