Kmetijstvo objavil

Meso kot sodobna dilema prehranjevanja, 1. del

V sodobnem času se ljudje večkrat
sprašujemo ali nam je uživanje mesa naravno. Pogosta tematika družbe je
vegetarijanski in tudi veganski način življenja. Dileme so pogoste,
včasih celo dolgotrajne.
Ali smo ljudje prilagojeni na brezmesni način prehranjevanja? Smo
sposobni živeti brez kakršnih koli živil živalskega izvora? Je naš odnos
do živali v mejah etičnega pridelovanja hrane? Vsa ta vprašanja in še
veliko drugih, se porajajo ob razmišljanju človeškega prehranjevanja.

Vsejed iz vidika evolucijske prilagoditve
Človek je že od nekdaj bil in je tudi danes tipičen vsejed. Če
pogledamo zobovje (kočnike) vidimo, da je prilagojeno vsejedi prehrani.
Pripravljanje hrane in uporaba ognja sta imela precejšen vpliv na
današnjo sestavo našega zobovja. Histološka sestava človeškega želodca
je bolj podobna mesojedim živalim in manj vsejedim ali celo
rastlinojedim. Z drugimi besedami je naš želodec bolj podoben pasjemu
kot prašičjemu (vsejed) in se zelo razlikuje od konjskega ali celo
govejega. Določen delež želodca, ki izloča encime in kislino je pri
človeku precej večji kot npr. pri govedu. Tudi razmerje med dolžino
telesa in dolžino prebavnega trakta je pri človeku bolj podobno
mesojedim in vsejedim živalim. To razmerje je pri psu 1 : 5, pri človeku
1 : 4-7, pri prašiču 1 : 14 in pri govedu 1 : 20. Značilnost mesojedih
živali in človeka je ta, da v procesu prebave večji del energije in
hranil pridobivamo s pomočjo lastnih encimov. Pri rastlinojedih je ta
preskrba zagotovljena predvsem s pomočjo mikrobne fermentacije.
Delovanje mikroorganizmov je pri človeku, mesojedih in vsejedih živalih
prisotno v precej manjši meri in samo v določenih delih prebavil (debelo
črevo).

Potreba po hranilnih snoveh
Meso je izredno pomemben vir esencialnih maščobnih kislin
(nekaterim od teh pripisujejo različne pozitivne učinke, tudi
antikancerogenost), aminokislin, železa, cinka, selena (pomemben
antioksidant), vitaminov (B12), itd.
V prehrani ljudi in živali je zelo pomembna količina vnesenih hranilnih snovi, razmerja med njimi in njihova izkoristljivost.
Glede vnosa hranilnih snovi bomo izpostavili vitamin B12.
Tega vitamina v rastlinah ni, tvorijo ga lahko le mikroorganizmi, se pa v
različnih količinah nahaja v živilih živalskega izvora in fermentiranih
živilih (npr. pivo). Tudi to je dokaz, da smo prilagojeni na uživanje
živil živalskega izvora.
Pri izkoristljivosti hranil lahko izpostavimo primer železa. V nekaterih
rastlinah je železa veliko, vendar je njegova izkoristljivost pri
rastlinah veliko manjša (7 % ali manj) kot pri mesu (več kot 20 %). Ob
tem je potrebno izpostaviti, da z uživanjem mesa (hemskega železa)
izboljšamo izkoristljivost rastlinskega železa. Tako kot za
izkoristljivosti železa podobno velja tudi za druga hranila. Predvsem za
nosečnice, doječe matere in otroke je meso izredno pomemben vir železa,
aminokislin in drugih hranilnih snoveh. Kot smo že omenili je ključno
tudi razmerje med hranilnimi snovmi. Res je, da nekatere rastline
vsebujejo veliko beljakovin oz. aminokislin, vendar je pri prehrani
pomembno tudi razmerje med aminokislinami živalskega in rastlinskega
izvora. Ta zakonitost velja tudi za ostale hranilne snovi.

Uporabljeni viri so dostopni pri avtorju članka

OBJAVIL/A IGOR HORVAT, UNI.DIPL.INŽ.ZOOT.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook