Meso naj bi v prihodnosti namesto iz klavnic prihajalo v trgovine iz bioreaktorjev

Po napovedih strokovnjakov, bo leta 2050 na
Zemlji že devet milijard ljudi, kar je 2,5 milijarde več, kot nas je
danes. Površin, na katerih bo mogoče pridelati hrano, bo vse manj, v
svetovnih morjih bo plavalo še manj rib, zato postaja vprašanje, kaj
bodo čez dobra štiri desetletja jedli ljudje, vse bolj pomembno.
Nekateri znanstveniki že danes poznajo odgovor – meso iz epruvete.
Strokovnjaki z Univerze v Utrechtu napovedujejo, da bodo najkasneje čez
šest let na trg že lahko poslali umetno meso, ki se ne bo bistveno
razlikovalo od živalskega

Odkar je na
Kitajskem in v Indiji vse več ljudi, ki si lahko privoščijo meso, se je
poraba svinjine, govedine in perutnine izjemno povečala. V Indiji se je v
zadnjih petih letih prodaja perutnine podvojila, na Kitajskem iz leta v
leto strmo raste povpraševanje po mesu. Raziskave kažejo, da samo
govedo proizvede več ogljikovega dioksida kot vsi avtomobili, dodatno
onesnažuje planet z metanom in je poleg tega še izdatni porabnik vode.
Razlogov, zaradi katerih se zdi smotrno razmišljati o zamenjavi
živalskega mesa z umetnim, je torej dovolj.

Znanost in industrijska izdelava mesa in vitro

Najbolj
enostavno bi bilo, ko bi se prebivalstvo samo začelo odpovedovati
pretiranemu uživanju mesa in ga začelo nadomeščati z mesnimi nadomestki.
Doslej še nobena pomembna politična stranka ni pomislila, da bi lahko
pridobila volilce s programi uvajanja zdrave prehrane, da o
spreobračanju mesojedcev v vegetarijance niti ne govorimo. V Indiji,
kjer skoraj tretjina ljudi ne uživa mesa, bi to morda še šlo, medtem ko
bi se Američani, kjer je vegetarijancev komaj tri odstotke, težko
odločili za takšno spremembo. Verjetno bi prej sprejeli meso, ki bi v
trgovine prihajajo iz bioreaktorjev namesto iz živalskih farm. Na
Norveškem so letos pripravili prvi simpozij, namenjen izmenjavi izkušenj
pri izdelovanju mesa iz epruvete. Kljub številnim težavam (visoka cena,
majhne količine, slab videz in okus itd.), o katerih poročajo
raziskovalci, nihče ne pomisli, da bi projekt opustili.

Nizozemska
država od leta 2005 financira znanstvene raziskave, ki se ubadajo z
iskanjem ustreznih nadomestkov za živalsko meso. Tehnike za izdelavo
mesa v laboratoriju niso več skrivnost, zdaj je na vrsti prehod k
industrijski proizvodnji laboratorijskega mesa. Ministrstvo za
gospodarstvo je projektom na univerzah v Eindhovnu, Utrechtu in
Amsterdamu dodelilo dva milijona evrov, nizozemska mesno-predelovalna
industrija pa je dodala še 2,3 milijona evrov. Organizacija za zaščito
živali PETA (People for the ethical treatment of animals) je aprila
razpisala milijon dolarjev nagrade tistemu, ki bi do 2012 ustvaril
takšno umetno meso, da bi ga ljudje kupovali namesto pravega.

Kako je zlata ribica postala zrezek

Ameriška
vesoljska agencija Nasa se je pred leti precej ogrela za to, da bi
astronavte na dolgotrajnih vesoljskih poletih opremili tudi z umetnim
mesom. Morris Benjaminson in njegov kolega James Gilchriest z
newyorškega Touro Collega sta se na začetku tretjega tisočletja lotila
prvih eksperimentov. V hranilno raztopino sta položila koščke mišic
zlate ribice in z zadovoljstvom opazovala, kako se je mišično tkivo
hitro povečalo za 16 odstotkov. Ko je njun izdelek dosegel velikost
palca, sta ga spekla in postregla Nasini komisiji. V surovem stanju sta
bila tako videz kot vonj njunega »zrezka« menda še podobna pravem mesu,
okus pa je bil zanič. Umetni »zrezki« iz zlate ribice komisije niso
prepričali.

Za hranilno raztopino sta uporabila
plodovno vodo iz govejih zarodkov, ki se je izkazala kot izvrstna hrana
za celice, vendar bi bila cena takšnega mesa astronomska (kilogram bi
stal pol milijona dolarjev!). Znanstveniki so se lotili iskanja cenejše
hranilne raztopine in kmalu ugotovili, da bi bile lahko gobe maitake
precej dobro nadomestilo. Poleg tega so živalske celice nadomestili z
mioblastami, celicami, ki izvirajo iz mezoderma embrija vretenčarjev in
se razvijejo v mišično tkivo s strukturo, značilno za meso. Dodali so še
elektromagnetno polje, ki mišice spodbuja k delu, da ne bi namesto kosa
mesa dobili le brezoblične celične kaše.

Težave in uspehi v laboratorijih

Ker
hranilna raztopina ni dosegla vseh celic, so morali laboratorijsko meso
prepresti s žilami, na katere bi se lahko nalagalo vezno tkivo. Na MIT
(Massachusetts Institute of Technology) so vzgojili tkivo skeletnih
mišic, ki tvori lastne žile. Ko so ga presadili v mišice miši, so se te
žile celo povezale z ožiljem in vsajeno tkivo preskrbovale s hranili.
Vendar bi bila za industrijsko izdelavo mesa takšna metoda spet
predraga.

Meso iz laboratorija ni tako nemogoč
projekt, kot se morda zdi. Znanstveniki v laboratorijih že vrsto let
ustvarjajo posamezne organe živali. K razvoju tehnike gojenja tkiva v
kulturah je veliko prispeval že francoski kirurg in biolog Alexis Carrel
(1873-1944), Nobelovec za medicino leta 1912. V svojem laboratoriju na
newyorškem Rockfellerjevem inštitutu za medicinske raziskave je gojil
srčne celice piščančjih zarodkov, ki jih je pri življenju obdržal več
kot 20 let. Njegov eksperiment je tedaj vzbujal precejšnje upanje
ljudem, da jim bo lahko znanost podaljšala življenje.

Tržno sprejemljivo umetno meso do 2015

Teoretično
bi iz ene same celice lahko pridobili dovolj umetnega mesa, da bi z
njim nahranili vso populacijo. Če bi seveda znali. Za izdelavo umetnega
mesa potrebujemo mišične celice, maščobne celice in celice vezivnega
tkiva. Vse je mogoče vzgojiti v laboratoriju in nato povezati v
ustreznem razmerju, da bi meso iz retorte postalo vsaj na videz podobno
pravemu. Toda teorija je eno, praksa pa ji žal pogosto ne sledi.

Profesor
Henk Haagsman z Univerze v Utrechtu upa, da bo njegovi ekipi v
naslednjih šestih letih uspelo ustvariti tržno sprejemljivo umetno meso.
Že nekaj časa iščejo pravo vrsto zarodnih celic, iz katerih bi v
bioreaktorju lahko ustvarili dovolj velike količine mesa. Po njegovih
napovedih bo najprej na trgu izdelek iz mletega mesa, ki ga bodo lahko
uporabljali za burgerje, klobase ali omake, kjer okus mesa ni tako
odločilen.

Mioblaste telovadijo na kroglicah

Na
drugi strani oceana pa skuša strokovnjak za tkiva Vladimir Mironov z
Univerze v Južni Karolini meso v svojem laboratoriju vzgojiti na
drugačen način. Mioblaste rastejo na kroglici, ki ji spreminja
temperaturo, tako da se širi in krči. Mišično tkivo na ta način dozori
ob ustrezni vadbi, nato pa ga lahko stisne in trgu ponudi v obliki
medaljonov. Doslej je na ta način že pripravil nekaj puranjega mesa.

»Potrebujemo
nekaj velikih bioreaktorjev, v katerih bi izdelovali celice, pa mišično
tkivo in na koncu meso. Če pogledamo, kaj vse je potrebno pri običajni
proizvodnji mesa in kolikšno ceno plačujemo za to, je prihodnost
vsekakor v izdelavi mesa in vitro,« je prepričan Jason Matheny z
Univerze Maryland. Glavna prepreka, ki jo morajo preskočiti pri prehodu
na industrijsko proizvodnjo mesa iz epruvete, je le še – cena. Že pri
piščancih se Mathenyju račun nikakor ne izide, saj bi bila cena
laboratorijskih vsaj dvakrat višja od perutnine s farm. Cenejša hranilna
raztopina bo ta znesek izdatno zmanjšala, je prepričan. Ustanovil je
neprofitno organizacijo New Harvest, ki si prizadeva, da bi živalsko
meso čimprej zamenjali z umetnim.

Za kilogram govedine porabimo 15.500 litrov vode

Med
običajno in ekološko rejo govedi je precejšnja razlika, kar se pozna
tudi pri okusu, ki ga ima meso. Telički sesajo mleko, dokler jih ne
zakoljejo, ne krmijo jih s hrano živalskega izvora, ne dodajajo rastnih
hormonov in drugih kemično sintetiziranih dodatkov, ne zdravijo jih
preventivno z antibiotiki in kemoterapevtiki, živali so več kot pol leta
na pašnikih. Vzreja govedi na velikih farmah je povsem drugačna.

Tako
prvo kot drugo govedo pa proizvaja metan, plin brez barve in vonja, ki
pospešuje učinek tople grede. Ta najpreprostejši ogljikovodik s kemijsko
formulo CH4, ki nastaja pri fermentaciji v prebavilih živali, ima
precejšen vpliv na globalno segrevanje, saj v povprečju v 100 letih vsak
kilogram CH4 ogreje Zemljo 25-krat bolj kot enaka količina CO2. Če
vsako govedo izpusti v zrak do 250 litrov metana na dan, to pomeni
približno 300 milijard litrov toplogrednega plina na dan. K temu je
treba dodati še milijarde ovc in koz, tako da globalna emisija metana
znaša približno 150 bilijonov litrov na leto, je izračunal nemški
raziskovalec Josef H. Reichholf.

Za kilogram
govedine, ki v trgovino pride po tradicionalni vzreji, krava v okolje
spusti toliko CO2, kolikor ga je v avtomobilskem izpuhu na relaciji
Ljubljana-Maribor. Za kilograma sira lahko avto prevozi razdaljo
Ljubljana-Celje, kilogram svinine pa po emisijah CO2 ustreza prevoženi
razdalji med Ljubljano in Ptujem. Strokovnjaki nemške organizacije
Foodwatch trdijo, da so krave prava »tempirana okoljska bomba«. Govedo v
Nemčiji prispeva 133 milijonov ton CO2 na leto, kar je le za 14
odstotkov manj od izračunanih letnih izpustov avtomobilskega prometa v
državi (152 milijonov ton). K temu je treba prišteti še pesticide in
herbicide, ki jih uporabljajo za pašnike.

»Morali
bi razmišljati, da bi meso spet jedli le ob nedeljah. Tisti, ki
verjamejo, da k ohranitvi planeta prispevajo s tem, ko kupujejo ‘bio’
meso, živijo v hudi zmoti,« pravi Thildo Bode, prvi mož Foodwatcha.
Številke namreč kažejo, da je na govejih farmah z intenzivno prirejo,
onesnaženje na kilogram mesa precej nižje od »ekološke« vzreje govedi na
zelenih pašnikih. Tudi japonski strokovnjak Akifurni Ogino je lani
izračunal, da vzreja kilograma govedine naše ozračje »stane« kar 36,4 kg
CO2.

V povprečju traja tri leta preden govedo iz
farme odpeljejo v klavnico, od tam pa pošljejo v trgovine približno 200
kilogramov mesa. Izračunali so, da je v teh treh letih žival prežvečila
1,3 tone žitaric, 7,2 tone trave in sena in popila 24 kubičnih metrov
vode, medtem ko so dodatnih 7 kubičnih metrov vode porabili za čiščenje
goveda in prostorov. V kilogramu mesa je tako »skritih« kar 15.500
litrov vode.

Po vseh teh številkah je moč na
vprašanje, koliko časa si še lahko privoščimo skoraj vsak dan zrezek na
krožniku, lažje odgovoriti.

Raztelešena kuhinja

Med
prvimi sta prvo umetno meso vzgojila umetnika Oron Catts in Ionat Zurr.
Njun laboratorij SymbioticA na Univerzi Zahodne Avstralije se namreč
ukvarja tudi z biotehnologijo in gojenjem tkiv. Pred petimi leti sta za
instalacijo v Nantesu, ki sta jo poimenovala Disembodied Cuisine,
pripravila žabje krake iz epruvete. Žabja kraka sta v tem primeru
predstavljali dve ploščici mesa, veliki kot evrski kovanec. Pripravila
sta ju v omaki iz česna in medu, jed pa je poizkusilo osem ljudi. Štirje
med njimi so jed izpljunili, Catts pa od tedaj ni več poizkusil mesa.
»Okus je bil še najbolj podoben nečemu, kar bi lahko bilo želatinasto
blago,« je kasneje dejal.

Govedo v Sloveniji

Prireja
mesa predstavlja v Sloveniji slabo tretjino bruto vrednosti kmetijske
proizvodnje, klavničarji in mesni predelovalci pa ustvarijo četrtino
prihodkov domače živilske industrije in petino dodane vrednosti.
Govedoreja prispeva 15-odstotni delež, prašičereja 9-odstotnega,
perutninarstvo 6-odstotnega in vzreja mesa drobnice vsega enoodstotni
delež. Konec lanskega leta je bilo v Sloveniji 479.581 govedi, iz
klavnic pa je prišlo 38.400 ton govedine. Slovenec je še leta 2005
pojedel v povprečju skoraj 95 kg mesa (4 kg več od povprečja v EU), od
tega 23,6 kg govedine, 45 kg svinjine, 25 kg perutnine in dober kilogram
mesa drobnice.

V zadnjih letih se poraba govejega
mesa v EU in tudi v Sloveniji znižuje. Tako naj bi vsak prebivalec v
sedanjih članicah EU namesto 17,5 kg pojedel po 17,1 kg govedine (v
starih članicah EU pa naj bi se poraba zmanjšala s sedanjih 20,2 na 19,5
kg). Izpusti toplogrednih plinov, metana in dušikovega dioksida so se
od leta 1986 do 2005 v slovenskem kmetijstvu zmanjšali za dobrih 13
odstotkov, najbolj pa je k temu prispevalo zmanjšanje govedoreje in
perutnine ter nove čistilne naprave na velikih prašičjih farmah.

Vir: Delo

OBJAVIL/A KMETIJA

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook