Vrtnarstvo objavil

Odprt atrijski vrt 2

Naslov članka združuje dve navidezni
nasprotji: odprtost prostora in zaprtost atrija. Pojem in oblika atrija
izvirata iz rimskega obdobja. Podeželske vile premožnih in zaslužnih
državljanov so imele atrije, zaprte notranje vrtove, namenjene zaupnem
pogovoru in mirnem druženju. V srednjem veku so tako obliko vrta
prevzeli samostani. Okoli atrija se je nanizalo vse samostansko
življenje. Križni hodnik, ki je obdajal atrij, je bil povezovalni člen
med notranjimi in zunanjimi prostori. Bil je tudi prostor kontemplacije
in molitve. Vlogo zasebnega kotička je atrij ohranil do današnjih dni.
Pravzaprav predstavlja pojem »atrij« miren, od ostalega sveta ločen
prostor. Ker je odprtega zasebnega prostora v mestih vse manj, saj je
izredno drag, so taki kotički, kamor se umaknemo od hitrosti in
naglice, še toliko bolj  pomembni.

Zanimivo pa je, da nekateri narodi nimajo tako izrazite težnje po
zasebnosti. Vsi poznamo nizozemsko odprtost in skandinavske hiše brez
zaves. Ta odprtost je prodrla tudi do naših krajev. Pripomogel ji je
razvoj načina gradnje. Ob enodružinskih, atrijskih in vrtnih hišah se v
zadnjem času gradi veliko, tako imenovanih vila blokov, to so
večstanovanjske hiše z sorazmerno velikim stanovanji. Včasih jih
postavijo kot nadomestitev starega, prostorsko »bolj potratnega«
objekta. Velikokrat pa jih gradijo na novo, kot skupek objektov.
Pritlične enote imajo vsaj manjše zelenice, praviloma nad garažami, ki
so pod objektom. Velikost zelenic je različna, imajo pa vse značilnosti
vrtov vrstnih hiš, le da je vizualna izpostavljenost močno potencirana.
Pri tem ne gre samo za izpostavljenost na vrtu, temveč tudi v notranjih
prostorih. Za rahločutne in sramežljive taka stanovanja niso
najprimernejša, saj bi jim zasebnost zagotovila le vsaj 3, za najbolj
sramežljive pa najmanj 4 metre visoka ograja.

Povsem drugače pa je, ko prebivalce vizualna bližina ne moti. Današnji
vrt pripada prav takemu naročniku. Prostor, namenjen vrtu je ozek in
dolg in se ovija okoli vogala. Objekti so enonadstropni in tako blizu
drug drugemu, da se sosedje, sedeč na vsak na svoji terasi, lahko skoraj
rokujejo. Loči jih le nizka lesena ograja. Z postavitvijo visoke meje,
bodisi žive ali nežive, ki bi zagotavljala več zasebnosti,bi se zelenica
spremenila v ozek koridor vojaškega zapora brez sonca.

Odločil pa sem se, da razdelitev do sosednjih vrtov naredim lahkotnejšo.
Dosegel sem jo z posameznimi skupinami lovorikovcev, ki tvorijo vedno
zeleno pregrado. Ker so te rastline zelo primerne za obrezovanje, jih
bomo lahko »držali« na višini, ki bo ravno pravšnji kompromis med
odprtostjo in zasebnostjo. V prostore med skupinami sem postavil okrasne
glinene lonce, v katerih rastejo okrasne trave. Korita po navadi
uporabljamo tam, ker ne moremo zagotoviti dovolj zemlje za rast rastlin,
v našem primeru pa sem jih uporabili kot neko stalnico. Okrasne trave
namreč nekaj mesecev na leto nimajo nadzemnih delov. Vso svojo višino
ustvarijo vsako leto znova. To njihovo značilnost spreminjana sem
izrabil za ponazoritev kontrasta med odprtostjo in zaprtostjo vrta. Pred
skupinami lovorikovcev so zasajene različne barvite trajnice, ki
vnašajo razgibanost skozi vse leto. Dopolnjujejo jih posodovke ob
terasi, ki imajo tudi funkcijo prekrivanja jaškov, ki ji gradbeni
projektanti ali izvajalci po navadi prav nemarno razmečejo po zelenicah.

 

Naročnik je z tako odprtim vrtom zadovoljen. Pogledi in očesni stiki s
sosedi ga ne motijo, tudi nekaj besed, ki si jih izmenjajo, je
dobrodošlih in pripomorejo k boljšem vzdušju med sosedi.

Današnji vrt bi tako težko imenovali atrij, posebno ne v smislu
zasebnega, skritega kotička. Zato je zložba besed v naslov bila mišljena
kot izziv, da na vrt in zasebnost pogledamo tudi z drugačnimi očmi.
 

November 2006 Fotografije: arhiv avtorja 2005-2006
  Revija KORAK; rubrika: včeraj, danes; članek 6/2006

Morate biti prijavljeni za komentiranje.

Iskanje

Facebook