Oidij vinske trte

Oidij vinske trte (Uncinula necator) je za peronosporo najbolj razširjena in pogosto najbolj nevarna bolezen vinske trte. Povzroča jo gliva, ki je leta 1845 prišla iz Amerike v Evropo. Najprej so jo pri nas opazili na obalnih predelih. Včasih je bila značilna bolezen primorskih vinogradov, kasneje se je razširila po vseh vinorodnih območjih. Še vedno pa je njena intenzivnost večja v vinogradih na primorskem. Njena značilnost je, da zahteva tople in sušne razmere. Bolezen je poimenovana po značilni pepelasti prevleki, ki lahko napade liste, kabrnike, mladice in jagode. Najmanj škode povzroča na listih. Večina vinogradnikov in strokovnjakov jo poimenuje oidij, kar izhaja iz prvega poimenovanja glive Oidium tuckeri, kar je njen nespolni stadij.

Opis bolezni:

Bolezen za svoj razvoj ne potrebuje veliko vlage, zato se pojavi že zgodaj spomladi. Na obeh straneh listne ploskve povzroča sivo pepelasto prevleko. Ta prevleka je zelo tanka in nežna tako, da izgleda kot bi bila posuta s pepelom. Plesen je tako tanka, da jo lahko z prsti obrišemo. Ob močnejšem napadu se začnejo listi zvijati ali celo odpadejo. Bolezen je mnogo nevarnejša na grozdju. Če so jagode ob napadu še drobne, porjavijo in se posušijo; če pa so večje, se obdajo s sivkasto pepelasto plesnivo prevleko. Prevlečena jagodna kožica preneha z rastjo, medtem ko notranjost jagode še naprej raste. Jagode kasneje počijo tako da pečke postanejo vidne. Gliva napade tudi cele poganjke in povzroča njihovo sušenje ali pa slabo odebelitev in olesenitev. Na že olesenelih rozgah opazimo značilne rdečkasto rjavkaste nepravilno razporejene pege. Napadeni so lahko tudi grozdni peclji, kar nam lahko povzroči težave pri trgatvi. Oidij sodi v skupino gliv z imenom pepelaste plesni. Ob močnejšem napadu lahko gliva uniči velik del pridelka. Gliva razvije svoje podgobje in poletne trose na površini napadenih organov vinske trte. Gliva s podgobjem preraste v očesa, ki se razvijejo v listnih pazduhah za naslednjo sezono. Gliva prezimi v obliki micelija v očesih. Spomladi požene svoje hife na poganjke in liste. Značilno za glivo je, da bolne mladike, listi in grozd poleti dišijo po plesni in gobah. Oidij je nevaren v bolj sušnih in toplih letih z visoko relativno zračno vlago. Še posebno mu ustrezajo lege, kjer se ozračje zelo segreje in kjer se zračna vlaga dolgo zadržuje. Zelo nevarni so vinogradi v katerih se zadržuje jutranja rosa. Na močnejši pojav oidija vplivajo tudi nekatere vzgojne oblike, neopleti trsi in gosti nasadi. V vinogradu moramo poskrbeti za čim boljšo sončno osvetlitev.

Zatiranje:

Ob pojavu oidija, se je kar hitro uveljavilo prašenje z žveplom. Kar je v uveljavi še danes, ko za zatiranje bolezni uporabljamo predvsem močljiva žvepla. Pri določanju časa škropljenja proti oidiju se ravnamo po jakosti pojava oidija v preteklem letu. če smo imeli z oidijem v preteklem letu veliko težav, bomo prvič škropili že, ko so mladike dolge 10 do 15 cm. V normalnih letinah začnemo tretirati šele, ko se razvije 3. list. Pozneje, ko škropimo proti peronospori vinske tre in rdečem listnem ožigu sredstva proti oidiju le dodajamo. 

Razlika med peronosporo in oidijem:

Plesnive prevleke, ki se pojavijo na listih so pri oidiju na obeh straneh listne ploskve in so pepelasto sive barve. Pri peronospori vinske tre se plesnive prevleke pojavijo samo na spodnji strani listov in so snežno bele barve. Jagode se pri napadu oidija prevlečejo z plesnivo prevleko in počijo, da peške postanejo vidne. Peronospora pa povzroči, da se jagode krčijo, porjavijo in nazadnje postanejo modro vijolične brave. 
 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook