Zanimivosti objavil

Osel – posebne pasme – 2. del

Leto 1929. Skupina, šest oslic in plemenski osel, odpluje iz
Mediteranskega zaliva. Namenjeni so na drugi konec sveta – v Ameriko. Na
žalost le nekaj mesecev kasneje tri od šestih oslic pogine pod ugrizi
pobesnelih psov. Toda 12. oktobra (dan odkritja Amerike – Colombus Day)
ena izmed preživelih oslic skoti malega oslička. Rodil se je prvi
miniaturni osel z imenom Krištof Kolumb.

Oče te ideje je bil Robert Green borzni posrednik iz New Yorka. Na svoji
kmetiji v New Jerseyju je tako zasejal prve ideje za oblikovanje
miniaturnega osla. Seveda sledilo je še veliko uvozov oslov manjše rasti
iz Evrope. Tako je Green že leta 1935 v lasti imel 52 primerkov. Leta
1950 sta Daniel in Béa Langfeld v Missouriju nabavila njihovega prvega
oslička in malega hišnega ljubljenčka podarila invalidni hčerki. In
ravno na njihovi kmetiji v Nebraski se prične prva profesionalna reja
miniaturnih oslov v Združenih državah Amerike. Leta 1958 se postavijo
prvi standardi in sicer najprej višina  80 cm, potem pa dokončna 90 cm.
Leta 1995 je v rodovniško knjigo A.D.M.S (American Donkey and Mule
Society) vpisanih 2200 primerkov, danes pa že okrog 20.000. Selekcija
poteka po naravni poti in ne z genetsko manipulacijo, kajti osle nižje
rasti so poznali že od nekdaj. Našli so jih na severu Afrike kasneje pa
še na Siciliji in Sardiniji.

V nasprotju s splošnim mnenjem, ki osla
najraje prepozna kot neumnega, hudobnega in nadvse trmastega so te
živali v resnici potrpežljive, nežne in inteligentne. Čeprav majhne
rasti imajo popolno harmonijo. Trebuh in glava sta v sorazmerju z
ostalimi deli telesa. Močni zobje, hrbet je raven še posebej pri mlajših
osebkih in dobro razvita kopita. Dlaka je gladka od sive, rdečkasto
rjave do slonovinaste barve ali pa lisasti. Miniaturni osel lahko
prenese do 35 kilogramov težak »tovor« – to pa so lahko ustrezna oprema
in pripomočki za priložnostni piknik in že lahkotno stopica poleg vas!
Mini osli so kot nalašč za druženje, idealni so za majhne otroke in za
ljudi s posebnimi potrebami. Pri miniaturnem oslu ne obstaja ne spodnja
ne zgornja meja višine, vendar če v tretjem letu starosti (odrasla
žival) doseže višino, ki je višja od 91,44 cm že govorimo o oslu manjše
pasme in ne več o miniaturnem. Ti osli lahko živijo tudi do 35 let.
Treba je povedati, da so v Evropi živali višine 80 cm zelo redke.
Vzgajate ga lahko kot psa. Poskušal vas bo obvladovati, vendar to ne
pomeni da je trmast. Od nas je odvisno da razumemo njegove razloge za
takšno obnašanje in posledično ukrepamo. Uživa v družbi ljudi in ostalih
živali. Rad ima pozornost in cartljanje zato ga NIKAR ne puščajte
osamljenega. Če nima druge »kompanije« si omislite dva – to je vredno
premisleka! Znan je rek, da osel lahko umre od osamljenosti.

Prav posebni oslički

Na otoku Asinara, severozahodno od Sardinije, živi prav posebna pasma –
asino dell’Asinara. Je manjše rasti z roza-azurnimi očmi in značilno
belo barvo dlake, ki je po vsej verjetnosti posledica nepopolne oblike
albinizma. Po nekaterih virih naj bi bili beli osli na otoku prisotni že
proti koncu 19. stoletja. Verjetno so jih tam zapustili tamkajšnji
prebivalci leta 1885, ko je otok postal državna last in so ga preuredili
v kazensko kolonijo. Nekateri pripovedujejo o potopu ladje, ki je
prevažala osle in je bila namenjena iz Egipta v Francijo. Velika večina
oslov naj bi se rešila in našla zatočišče na otoku. Spet drugi so
prepričani, da so osle na pobudo vojvode Amedea II. Savojskega
pripeljali iz Egipta okrog leta 1800. Biologi pa zagovarjajo teorijo, da
je prišlo do genske mutacije sivih oslov, ki so postopoma postali
»albini«. V tem primeru lahko rečemo, da je bila mati narava zelo
neusmiljena, kajti žgoče sonce na otoku pogosto povzroča kožne izpuščaje
na občutljivi koži in ker osli imajo modre oči zelo slabo vidijo pri
tako močni svetlobi. V višino meri 85-95 cm. Ima oglato glavo, z ravnim
profilom in kratek vrat. Viher ni izrazit, hrbet je rahlo sploščen,
kratek in rahlo padajoč križ. Ima kratko in negotovo hojo (verjetno kot
posledica občutljivih oči), bela, majhna in ne preveč odporna kopita. So
zelo redki. V divjini je še okrog 120 primerkov.

Asino Sardo – je zelo stara pasma. Čeprav doma na Sardiniji v resnici
izvira iz Etiopije. Zaradi mirnega vendar močnega značaja so sarda
uporabljali za prevažanje manjših tovorov (voda, drva), za mletje žita
in oranje. Dlaka je sive barve z značilno črno liso na hrbtu v obliki
križa. Lahko so prisotni zebrasti vzorci na okončinah. Pogosto ga
zamenjujejo za amiata, ki pa je višja in bolj »novejša« pasma. V višino
meri od 80-100 cm. Nekoč zelo razširjena pasma po celotnem otoku je
postala žrtev moderne tehnologije.
 

foto:
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/d8/Asinello
_bianco_sardegna_asinara_3593693026_750d1054eb_o.jpg

V 50. letih prejšnjega stoletja je bilo v Italiji število oslov skoraj
en milijon. Modernizacija in tehnologija je to število dobesedno
zdesetkala in ostalo je le nekaj tisoč primerkov. Z raznimi ukrepi od
leta 2000 naprej se je število oslov v zadnjih petih letih povišalo za
kar 30%. Vrsti, ki je grozilo skorajšnje izumrtje so povzdignili na 36
tisoč primerkov. Danes osla ne uporabljajo samo kot tovorno žival ampak
ima veliko večji pomen. Onoturizem, onodidaktika, onoterapija, osličje
mleko …

Vir:
http://iminidelguado.com/asino.html
http://www.littlefriendsranch.com/The%20Miniature%20Donkey.htm

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook