Čebelarstvo objavil

Ostanki organskih kislin v medu

Za zatiranje največjega sovražnika
čebel – Varroe destructor – čebelarji že dolga leta uporabljajo
sintetične akaricide. To so zelo stabilne lipofilne substance, ki se
nalagajo v vosku, nekoliko manj pa tudi v medu in drugih čebeljih
proizvodih. Poleg problema nevarnih ostankov se pri uporabi sintetičnih
akaricidov pojavlja tudi problem odpornosti varoj na ta sredstva. Zaradi
teh izrazito negativnih lastnosti sintetičnih akaricidov se čebelarji
pri zatiranju varoj vse bolj zatekamo k naravnim sredstvom, kot so
organske kisline. Med temi sredstvi se zadnje čase vse bolj uveljavljajo
mravljinčna, mlečna in oksalna kislina.

Poglavitno pravilo pri uporabi organskih kislin za zatiranje varoj je,
da jih ne smejo uporabljati v obdobju medenja oz. ob navzočnosti medu v
čebeljem panju. Organske kisline uvrščamo v skupino hidrofilnih
varoacidov, ki so v medu lahko razgradljivi. Če jih uporabljamo v
obdobju medenja, se bo v medu in drugih čebeljih pridelkih povečala
količina njihovih ostankov, spremenil pa se bo tudi okus medu. To se
dogaja kljub temu, da so organske kisline sestavni del medu. Te kisline
pa ne vplivajo na kakovost voska in propolisa, ker se zaradi svoje
hidrofilnosti za razliko od sintetičnih akaricidov ne morejo skladiščiti
v teh čebeljih proizvodih.

Med organskimi kislinami je za zatiranje varoj je najbolj znana
mravljinčna kislina. To je edino sredstvo, ki varoje ubije in poškoduje
tudi v pokriti zalegi. Mravljinčna kislina uničuje tudi vse stadije
voščenega molja, ubija spore poapnele zalege, pršico, preprečuje
nosemavost ter ubija varoe, ki so že odporne na sintetične akaricide. Ta
kislina je sestavni del medu: v cvetličnem medu je je od 30 do 300
mg/kg, v gozdnem medu do 626 mg/kg, v kostanjevem pa celo do 1000 mg/kg.

Z mravljinčno kislino na dva načina zatiramo varoje. Pri postopku z
dolgotrajnim izhlapevanjem uporabljamo hlapilnike. Z njimi dosežemo, da v
panju dalj časa ostane tolikšna koncentracija mravljične kisline, da
uničuje varoje. Pri postopku kratkotrajnega izhlapevanja – tako
imenovani šok metodi – pa mravljinčna kislina izhlapi v kratkem času. Da
dosežemo večjo učinkovitost zatiranja, postopek večkrat ponovimo. Glede
na način uporabe mravljinčne kisline lahko v panju v zelo kratkem času
dosežemo visoko koncentracijo kisline (šok metoda) ali pa v njem več dni
ohranjamo nizko koncentracijo (hlapilniki). Pri šok metodi mravljinčna
kislina izhlapeva od 6 do 10 ur. Na samem začetku zatiranja se
koncentracija mravljinčne kisline v čebeljem panju hitro povečuje,
vendar po šestih urah večina kisline že izhlapi. Da bi zavrli hitrost
izhlapevanja in s tem omilili tudi negativne učinke na čebele, je pri
obeh postopkih priporočljivo uporabljati moćno ohlajeno kislino.

Če je ob uporabi mravljinčne kisline v panju med, se koncentracija
kisline v medu precej poveča, tako da pogosto preseže mejo, ki je
normalna za ta čebelji pridelek. Pozneje se količina kisline v medu
zaradi izhlapevanja zmanjša, tako da spomladi doseže normalno vrednost.
Da bi se izognili takšnim neljubim posledicam, iz panja najprej iztočimo
med, šele potem pa za zatiranje varoj uporabimo mravljinčno kislino.

Med sredstva, s katerimi na naraven način uničujemo varoe, spada tudi
mlečna kislina. Ta kislina je navzoča v mleku, siru, kislem zelju,
kislih kumaricah, sadnih sokovih itd. Mlečna kislina je tudi sestavni
del medu, njena količina pa je odvisna od botaničnega izvora medu.
Vsebnost mlečne kisline v medu varira od 40 do 400 mg/kg, povprečno pa
jo med vsebuje 200 mg/kg. Mlečno kislino najdemo tudi v človeškem
organizmu, pomembna pa je predvsem za normalno delovanje srca.
100-odstotna kislina je v obliki belega praška, v čebelarstvu pa
uporabljamo 15-odstotno vodno raztopino. Uporaba mlečne kisline za
zatiranje varoe ne škoduje čebelam in ne pušča ostankov v medu, vosku,
cvetnem prahu in propolisu.

Neposredno po jesenskem vnašanju mlečne kisline v panj se njena
koncentracija v medu poveča na največ 1500 mg/kg, vendar se že čez štiri
tedne zmanjša na vrednost približno 500 mg/kg, to pa je manj, kot jo
lahko okusimo v medu. Zaradi tega lahko mlečno kislino uporabljamo tudi
za spomladansko zatiranje varoj, vendar le, če jo uporabimo vsaj štiri
tedne pred medenjem. Med organskimi kislinami, ki v čebeljih pridelkih
ne puščajo sledov, je tudi oksalna kislina. Priporočajo jo za jesensko
zatiranje varoj v čebelji družini. Tudi ta kislina je sestavni del medu,
saj je cvetlični med vsebuje od 14 do 70 mg/kg, gozdni pa od 88 do 221
mg/kg. Oksalno kislino lahko uporabljamo na tri načine, in sicer kot
škropljenje, kapanje ali kot termosublimacijo. Pri vseh treh postopkih
koncentracija uporabljene oksalne kisline nikoli ni višja od 3 %, zato
ni pričakovati opaznega povečanja te kisline v medu.

V medu okusimo mravljinčno kislino, če je te od 300 do 600 mg/kg,
oksalno kislino okusimo, če je te od 400 do 900 mg/kg, mlečno kislino
pa, če je je od 800 do 1600 mg/kg medu. Na spremembo okusa medu najbolj
vpliva mravljinčna, najmanj pa mlečna kislina. Vrednost praga okusa je
odvisna tudi od vrste medu, saj je v medu z izrazitejšim in ostrejšim
okusom prag okusa višji. Ker so vse omenjene organske kisline, ki jih
uporabljamo za zatiranje varoj, tudi sestavine medu, zanje ni navedena
maksimalno dovoljena količina v medu (MRL).

Ob pravilni uporabi kislin za zatiranje varoj v medu ne bomo našli
nedovoljenih ostankov, poleg tega pa tudi ni možnosti za pojav
odpornosti varoj na ta sredstva. To so zelo velike prednosti organskih
kislin pred sintetičnimi akaricidi, zato jih moramo čebelarji kar
najbolj izkoristiti!

Vir- http://www.augustin.si

Objavil/a maruša pišljar
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook