Vrtnarstvo objavil

Pasijonka, za mirne dni in lahke noči

Pasijonka, čudovita rastlina z nenavadnimi cvetovi je očarala že marsikoga. Poleti ob morju nam diha ne jemljejo le značilne sredozemske rastline ampak se nam pogled prav rad ustavi na tej vročekrvni tropski lepotici s trpečim imenom. Navadno občudujemo modro ali katero izmed štiristotih vrst pasijonke, v zdravilne namene pa uporabljamo le zdravilno pasijonko. Predvsem Američani z njo pogosto blažijo simptome stresa in prenapete živce.

V naših krajih je najpogostejša modra pasijonka, ki jo ob obmorskih krajih gojijo na prostem, v notranjosti naše deželice pa je zanimiva posodovka, ki se ob opori bujno razraste. Prezimujemo jo v zaprtem prostoru na temperaturi okrog 5 stopinj kjer je dovolj svetlobe. Ker rastlina pozimi počiva ter odvrže liste jo redko zalivamo. Zdravilna pasijonka je zanimiva rastlina saj ima vsak cvet zelo zapleten vzorec. Značilen, okoli sedem centimetrov širok  ima izmenično razvrščenih pet čašnih listov, ki so zunaj zeleni, znotraj pa beli ter pet venčnih listov enake barve. Cvet je prijetno dišeč. Znotraj venčnih listov najdemo več zvezdasto razporejenih vencev iz finih nitk, ki so od znotraj bele, od zunaj pa vijolične barve. Cvetovi so zanimivi tudi zato, ker so odprti samo en dan. Iz cvetov se razvijejo ovalni rumenkasti do oranžni užitni sadeži. Rastlina cveti od junija do septembra, v tropskih krajih pa skozi vse leto.

Pasijonko obrezujemo spomladi preden jo postavimo na prosto in sicer skrajšamo poganjke ter odstranimo vse suhe in poškodovane veje. Ko mine nevarnost zmrzali jo postavimo na prosto na sončno stran vendar moramo biti pozorni na to, da je ne postavimo na direktno sonce saj jo tako opeče. Ustreza ji propustna zemlja, z deležem peska in revna s hranili. Za vzgojo je dokaj nezahtevna, pazimo samo, da ji nudimo oporo, sončno mesto, redno zalivanje in občasno dognojevanje. Pri dognojevanju uporabljamo gnojila, ki so bogata s fosforjem in kalijem saj na ta način cvetenje pospešimo.

Pasijonka naj bi izvirala iz Peruja in Brazilije, razširjena pa je po celotni ameriški celini. Jezuitski misijonarji iz Španije so v njenem cvetu videli vse  mučeniške dele pasijona. Prav jezuiti so ji nadeli takšno žalostno ime saj prvi del besede passio pomeni trpljenje, flos pa cvetlica. Tudi naše babice so imele zanjo posebno ime saj so jo imenovale mučenica ali trpljenka. Južno ameriški in severno ameriški Indijanci so jo uporabljali za zdravljenje živčne napetosti, kot pomirjevalo, pri nespečnosti, epilepsiji, občutkih tesnobe in pri nemirih. Prav tako je pomagala zdraviti bolečine pri zobobolu, glavobolu in pri menstrualnih krčih. V brazilskem ljudskem zdravilstvu jo še danes uporabljajo za uravnavanje srčnega utripa in kot pomirjevalo. Za zdravilno uporabo so primerni posušeni listi in steblo iz katerih si pripravimo čaj kot poparek. V lekarnah se pri nas dobi v pripravkih proti stresu. Za zunanjo uporabo jo uporabljamo za zdravljenje hemoroidov, ranicah in mozoljih. Prijetno dišečo pasijonko pa lahko najdemo tudi v mnogih lepotilnih proizvodih.

Pri uporabi pasijonke pa velja previdnost saj v preveliki količini povzroči zaspanost, prav tako pa se večji odmerki odsvetujejo v času nosečnosti in dojenja.

Viri: http://www.gorenjskiglas.si, http://www.kalia.si

Morate biti prijavljeni za komentiranje.

Iskanje

Facebook