Kmetijstvo objavil

Pašna skupnost Zaprikaj

Nekoč ozka kozja pot, prehodna le peš ali na konjskem hrbtu, je danes za posebne primere pašne skupnosti prevozna tudi z osebnim avtomobilom. To je planina Zaprikraj, ki že vrsto let nudi pašo živini iz doline. V zavetju hriba so stisnjeni stari kamniti hlevi, tik nad starimi pa stoji novejši skupni hlev, ki lahko sprejme tudi do petdeset glav živine. 

Danes imajo posodobljeno sirarno, kuhinjo in bivalne prostore, kjer lahko prespi petnajst ljudi. Če jih želite obiskati ali pri njih prenočiti je najbolje, da se predhodno najavite, vendar se prostor najde tudi za mimoidoče pohodnike, ki zaidejo s poti. Vsakomur ponudijo sir, kislo mleko  in druge mlečne dobrote. Od tu naprej pa se za vsakega najde kar nekaj izhodišč za nadaljnje planinarjenje (Krn, Vrata, Krasji vrh). V bližini se nahaja Pot miru in muzej na prostem iz prve svetovne vojne, lahko pa se peš odpravite do Bovca.

Življenje na planini

Živinorejci, to so tako lastniki kot najemniki krav, so organizirani že več let v Pašno skupnost Zaprikraj. Pred pašno sezono se sestanejo in razdelijo opravila. Tako je vsak član dolžan oddelati en dan za vsako kravo, ki jo ima v posesti ali najemu izven pašne sezone (popravljanje ograj, sečnja drv), v sezoni pa tri dni. Takrat najamejo sirarja, ki je na planini od prvega do zadnjega dne paše. Gospodar na planini koordinira delo in skrbi, da vsak opravi delo za katerega je bil zadolžen.

Dan se za pastirje prične ob štirih zjutraj, sledi molža, potem pa krave odženejo na pašo. Po zajtrku nadaljujejo z deli v hlevu, očistijo prostore, pripravijo drva in če je potreba pomagajo tudi sirarju. Po kosilu sledi počitek do petih popoldan, potem priženejo krave nazaj, da jih pomolzejo. Po končani molži jih do večera ponovno odženejo na pašnike.

Seveda jim delo lajša vrsta posodobitev kot je strojna molža, sodoben štedilnik, hladilnik v katerem hranijo mlečne izdelke. Pred leti so s pomočjo subvencij postavili nov hlev in fotovoltaične celice ter speljali vodo iz bližnjega izvira prav do hlevov.

Jože Kranjc, živinorejec in gospodar, ki je vsako poletje na planini Zaprikraj že od leta  1970 pravi: »Na planino lahko prede delat samo izkušen »pastir«, drugače ga ne sprejmemo. Najmanj trije ljudje so potrebni za nemoteno delo.«

Najpomembnejši na planini je vsekakor sirar. Ta je na planini od prvega dne paše – od konca maja, pa vse do zadnjega dne, dokler krave ne odpeljejo v dolino. Letos bo to 27. september. Ko je dnevna količina mleka predelana v sir in skuto, sirarja čaka še delo v shrambi. Sire je potreba namakati v solnici, dva tedna stare pa oprati plesni, priprava masla, … dela res ne zmanjka zato so pastirji po končanih pastirskih opravilih nujna desna roka sirarja.

Letos to nalogo opravlja mladi sirar Marko Leban, ki se že od otroštva ukvarja s pastirstvom in sirarstvom, saj je kot otrok med počitnicami vsako leto delal na planini. Sirarstva se je učil od starejših mojstrov. »Po treh tednih sir lahko že gre iz kleti, da dobi pravi okus pa šele po dveh mesecih.«

Vir:

Goriška, 12. september 2012

Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook