Pastinak, pozabljena zelenjava

Komaj nekaj stoletij je minilo odkar je gomoljasti prišlek krompir in izrinil našo domačo zelenjavo pastinak, na katero smo skoraj že pozabili. Je ena izmed najstarejših vrst zelenjave stare celine in kot veliko drugih kulturnih rastlin, ki so jih pričeli načrtno gojiti že stari narodi, izvira iz vzhodnega Sredozemlja. Po Evropi so ga na svojih pohodih zanesli Rimljani in Kelti. V srednjem veku so ga imeli za nadvse zdravilno rastlino, ki zdravi vse bolezni ljudi in živine.

Iz pastinaka so izdelovali sladko vino in pivo ter pridobivali naravno sladilo. Ta sladka, škrobnata zimska korenovka je zdrava zamenjava za krompir, saj je odličen vir prehranskih vlaknin, vitaminov, rudnin in hkrati vsebuje le malo kalorij. Pastinak je dvoletna rastlina, ki pa jo gojimo kot enoletnico, saj prvo leto oblikuje užitne založne gomolje ( korene), drugo leto pa iz njih požene steblo, ki zacveti in razvije semena. Sejemo le sveže seme, saj se mu kaljivost s starostjo zelo zmanjša. Je zelenjava, ki raste zelo dolgo, zimski mraz je ne moti, zato jo lahko brez škode pustimo na gredici tudi čez zimo. Gredo zavarujemo le toliko, da lahko korene, če je zemlja zmrznjena, izkopljemo. Najbolje uspeva v dobro odcedni in ne pravkar pognojeni vrtni prsti. Če gnojimo s svežim gnojem, se koreni cepijo.

 

Priporočljivo je gredo pognojiti z uležanim in preperelim hlevskih gnojem ali s kompostom.  Tla morajo biti globoko obdelana saj pastinak lahko razvije zelo dolge korene. Bolj ko bodo tla obdelana,boljši in bogatejši bo pridelek. Ker dolgo raste, bo obrodil tudi v slabi zemlji, le da bo pridelek slabši, pa tudi manj okusen. Vročina mu ne ustreza, rad pa ima hladno podnebje. Zgodaj spomladi ga sejemo na stalen prostor, kar opravimo v dneh brez vetra, ki bi lahko odpihnil lahka semena, v vrste, ki so približno 30 cm narazen. Posejemo po tri ali štiri semena, ki jih kasneje razredčimo in pustimo le najmočnejšo rastlino. Razmik med posameznimi rastlinami naj bo okoli 15 cm. Čeprav je pastinak zelo nezahtevna rastlina, ga ob suši vseeno ne pozabimo zalivati, v nasprotnem primeru začno njegovi koreni pokati. Na začetku rasti odstranjujemo plevel ročno, da ne poškodujemo korenin, kaj kmalu pa se mu listi tako zelo razrastejo, da plevel nima več prostora za svojo rast. Dobrodošla bo zastirka iz preperelega komposta, ki bo v zemlji zadrževala potrebno vlago za njegovo rast. Korene kopljemo od jeseni dalje in sicer po potrebi, najbolje kar za sprotno porabo. Če ne porabimo vseh korenov, bodo preostali naslednjo pomlad odgnali ter nas razveselili z mladim listjem za solato. Podzemni deli takrat niso več uporabni, ker otrdijo in postanejo vlaknasti. Koreni pastinaka so na prvi pogled zelo podobni korenastemu peteršilju, toda njegov okus je blažji, bolj podoben okusu korenja.

Vsebujejo precej škroba, ki ga pozni jesenski mraz pomaga deloma razgraditi v sladkorje, zato je pastinak po prvih zmrzalih celo okusnejši. Eterično olje, ki mu daje značilno aromo, spodbudno deluje na prebavo. Pastinak čisti sečne poti in pripomore k raztapljanju ledvičnih in žolčnih kamnov. Koristen je tudi za srce in ožilje ter za dihalne poti, pa še kaj spodbudnega se najde na seznamu njegovega prehranskega pomena, po katerem bistveno ne zaostaja za svojima sorodnikoma peteršiljem in korenjem. Zato je pastinak zelo kakovostna poznojesenska in zimska zelenjava, po kateri lahko sežemo večkrat in pogosteje. Korenine jemo kuhane, mlade liste, ki jih režemo v drugem letu rasti v solati, kuhamo ga lahko v enolončnicah, poskusimo pa tudi pečenega in dušenega. Korenine lahko uporabimo cele ali jih naribamo. V ljudskem zdravilstvu je »pastinakova juha« odlična za odpravljanje žolčnih kamnov.

 

Viri: http://www.rozeinvrt.si, http://www.bodieko.si/

 

1

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook