Peronospora vinske trte

Peronospora vinske trte (Plasmopara viticola) je gospodarsko ena najpomembnejši glivičnih obolenj vinske trte. Najbolj agresivna je v vlažnih poletjih. Povzroča jo gliva, ki so jo iz Severne Amerike leta 1878 prinesli v južno Francijo. Z vnosom amerških vrst vinske trte v evropo se je gliva preselila na žlahtno evropsko vinsko tro, ki je precej bolj občutljiva. Gliva je tako v naslednjih treh letih povzročila pravo pandemijo. V slovenskih vinogradih so jo prvikrat opazili leta 1880. V naslednjem letu se je že razširila v vsa vinorodna območja.

Opis bolezni:

Peronospora napada vse zelene dele vinske trte. Najbolj nam je znana značilna okužba na listih. Na listju se peronospora pojavi v obliki rumeno zelenih oljnih madežev. Pri primerno visoki temparaturi in vlažnosti se na spodnji strani listov na pegah tvori bela plesniva prevleka. Kasneje zoospore prodrejo v notranjast listnega tkiva, kar povzroča postopno odmiranje. Če je odmrlega tkiva veliko se list posuši in v celoti odpade. Brez zatiranja je lahko izguba listne mase zelo velika. Gliva lahko okuži tudi mladice, vitice, kabrnike in jagode dokler so še zelene in imajo listne reže. Okužene jagode pomodrijo, se krčijo, rjavijo in postanejo vijolične barve. Redko se tudi na njih pojavi značilna plesniva prevleka. V Sloveniji največ škode povzroča na listju.

Peronospora spada med glive plesnivke. Prezimi v obliki zimskih trosov, ki nastanejo v jeseni v notranjosti listov, preden ti odpadejo. V odpadlem listju je polno zimskih trosov. Spomladi, ko se srednja dnevna temperatura zviša nad 11 0C ob visoki vlažnosti, zimski trosi počijo in iz vsakega se razvije en trosovnik, ki ga dežne kapljice vežejo na mlade lističe. Tu se kasneje razvije okužba. Čas od okužbe do pojava oljnih madežev traja ob temparaturi 23 do 26 0C od 3 do 4 dni. To dobo od prodora glive v tkivo pa do razvoja same okužbe imenujemo inkubacijska doba.

Zatiranje:

Prvo preventivno zatiranje peronospore vinske trte opravimo v maju. Spremljamo napoved prognostične službe in se glede na primerno temparaturo in vlažnost, ki je potrebna za razvoj bolezni odločimo za škroplenje. Nadaljna škropljenja pa ponavljamo v 8 do 12 dnevnih presledkih. V krajših presledkih si škropljenje sledi v času pred cvetenjem in po njem; to je do začetka julija posebno v zelo deževnih letih. Presledke skrajšamo vedno tudi ko po zadnjem škropljenju pade več kot 30 mm dežja. Pridelek lahko ohranimo le z rednim zatiranjem. Brez uporabe fungicidov je ni mogoče uspešno preprečiti. Zaradi velike nevarnosti peronospore se pri nas ni uveljavilo kurativno škropljenje, pač pa je v uporabi izključno preventivni način. Prva škropljenja opravimo praviloma s kontaktnimi organskimi fungicidi, temu sledita dve škropljenji s sistemičnimi fungicidi. Po prehodu iz sistemičnih na kontaktne fungicide presledek po zadnji uporabi sistemičnega fungicida ne sme biti daljši od 10 dni. Pripravke na osnovi bakra uporabljamo predvsem za zadnja zaključna škropljenja. Škropljenje praviloma zaključimo nekje sredi avgusta. Vinograde v katerih se odločamo za poznejše trgatve lahko nadaljujemo škropljenje tudi v začetku septembra. Brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev zaščita pred peronosporo ne bo učinkovita. Lahko pa z nekaterimi ukrepi že pri postavitvi ali obnovi vinograda zmanjšamo možnost pojava te bolezni. Ustrezna medvrstna razdalja in razdalja v vrsti lahko pripomoreta k manjšem pojavu peronospore. Zračnost zagotovimo tudi z rednim odstranjevanjem odvečnih mladic in nepotrebnega dela listne mase. Enakomerno gnojenje z dušikom zmanjša prebujno rast in omili pojav okužbe.

Seveda pa se pri pripravi vinogradov lahko odločamo tdi za sorte vinske trte, ki so na peronosporo bolj odporne.
 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook