Zanimivosti objavil

Podkovanje konj

Ko je človek začel uporabljati konje za
pomoč pri vleki in nošenju, se je roževina, iz katerega je konjsko
kopito veliko hitreje obrabljati, kot pa je lahko rasla. Konj je bil
namreč zelo obremenjen, poti so bile trde in prekomerna obraba roževine
se je kaj hitro pokazala v obliki šepanja.

Človek je seveda začel razmišljati, kako
bi takšne poškodbe preprečil in prvi kovači železa so bili Asirci nekako
2000 let pred našim štetjem. Vsekakor pa niso bili edini, poleg tega pa
se je njihovo znanje in znanje drugih ljudstev, ki so oblikovala železo
hitro širilo po svetu. V osrednjo Evropo je znanje kovaštva prispelo
približno 700 let pred našim štetjem.

Prvi, ki so zaščitili kopita svojih
konjev so bili Egipčani in Perzijci okoli leta 1500 pred našim štetjem
in sicer so konjem naredili nekakšne čevlje iz stkane trave in trsja, ki
so jih nato pritrdili na konja z usnjenimi trakovi.

Grki so se že leta 400 pr. n. št.
zavedali, kako pomembno je, da se za konjska kopita dobro skrbi in se
jih tudi ščiti, vendar pa po pregledu virov ni mogoče sklepati, da bi 
na kopita pribijali železne podkve. Rimljani, pa tudi druga ljudstva, so
sicer uporabljali nekakšne železne sandale za konjska kopita, vendar so
jih pričvrstili s trakovi ali pa sponkami. Prvi, ki so kopita zaščitili
s podkvami, ki so bile pribite z žeblji, so bili Kelti. Znani so bili
po tem, da so znali zelo dobro delati z železom, podrobno pa so poznali
tudi anatomijo konja. Konja so pokopali skupaj z gospodarjem in tako so
se v grobovih ohranili dokazi o načinu podkovanja, ki so ga uporabljali
takrat. Podkve so imele od štiri do osem lukenj za žeblje, uporabljalo
pa se je več različnih tipov in oblik podkev.

Precej kasneje, med 13. in 14. stoletjem
so bili konji večinoma nekovani, razen v zimskem času, ko so podkve
služile kot sredstvo proti zdrsu ali pa kot zaščita pred obrabo na
dolgih potovanjih. Potreba po podkvah pa se je povečala z boljšimi
cestami in uporabo večjih konj, sicer pa se v srednjem veku izdelovanje
podkev ni kaj dosti izboljšalo, kljub temu, da je bila ta dejavnost zelo
cenjena.

V 16. in 17. stoletju se v svetu začnejo
pojavljati knjige, ki opisujejo izdelovanje podkev, svetujejo kako
podkovati in podobno. Tako je tudi podkovanje pridobivalo na pomenu,
najnaprednejši v temu času pa so bili v kovanju konj Francozi in
Italijani. V obdobju 18 in 19. stoletja so bile ustanovljene prva
veterinarske šole za kovače, kjer so znanje o anatomiji prenašali na
področje kovaštva.

Do danes se je v svetu zvrstilo že veliko
mnenj o tem, kakšna mora biti podkev in kako je treba konja podkovati,
da bo dobro služil nalogam, ki mu jih daje človek. Seveda konj dandanes
ni več tako pomemben, kot je bil včasih oziroma se je njegova vloga
precej spremenila. Še vedno pa se pojavlja vprašanje kako podkovati
konja, da bo dosežen kar najboljši rezultat in hkrati najmanjša škoda za
konja, po drugi strani pa se vse bolj uveljavlja princip, pri katerem
konj sploh nikoli ne podkujejo. Pri tem načinu je treba spremeniti
prehrano, konj pa naj ne bi bil vhlevljen. Ali se odločiti za podkovanje
ali ne, je pomembno vprašanje, ki si ga zastavljajo lastniki konj
danes. 


Vir: 
Rajkovič, Marko, 2009,Razvoj nege kopit in podkovstva. Diplomsko delo.
Ljubljana: Univerza  v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, oddelek za
zootehniko.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook