Zanimivosti objavil

Polenta – včasih preprosto zlato za reveže

Polenta je zelo stara jed. Lahko rečemo, da je »sopotnica« človeka še iz
časov, ko je ta živel v jamah. Zagotovo je uporabljal za prehrano tudi
žita, katere je s pomočjo dveh kamnov grobo zmlel in nato kuhal v vreli
vodi. Tako so delali Babilonci, Asirci in Egipčani. O tem nam pričajo
najdena žita v neki egipčanski grobnici v Tebah. V času Rimskega
imperija so polento imenovali z imenom, ki zelo spominja na današnjega
in sicer »pultem«. Ta je bila narejena iz žita zelo podobnega pšenici –
farro (pira), vendar trše. Zmleto in kuhano je dalo mehkejšo polento,
katero so ponudili k različnim vrstam mesa in sirov. Šele z odkritjem
Amerike je koruza postala glavna sestavina za pripravo polente vse do
današnjih dni. Ne pozabimo, do takrat pa so bila glavna žita pira
(farro), ajda, rž, pšenica, proso in sirek.

Šele potem ko je Krištof Kolumb pristal na otoku Hispaniola (Haiti in
Dominikanska republika) in našel zlata zrna, katera imenuje »mahiz« kot
je to slišal od domačinov plemena Taino. Ti so iz nje praktično delali
vse in nič zavrgli. Od alkoholne pijače, sladkorja, kot krmo za živino
in za prekrivanje streh kolib. Dovolj zrele strože so spekli na ognju,
medtem pa se je Kolumb zgražal nad početjem, ker mu je bil okus po zlatu
veliko bolj všeč! »Neka vrsta stročnice« piše kraljevemu paru v Španijo
»neke vrste žito z imenom mahis«, v pismu datirano s 5. novembrom 1492.
Šele potem ko je prišla v Evropo se začne govoriti o »koruzi«. Okrog
leta 1525 so jo že gojili v Španiji in na Portugalskem. V Ameriki,
natančneje v osrednjem delu celine (Mehika, Gvatemala, Honduras) so
staroselci Maji gojili koruzo že pred tri tisoč leti. Vse od takrat
naprej je ritem življenja Majev v naslednjih dveh tisočletjih temeljil
na ciklu koruze. Ampak vrnimo se nazaj k zgodovini polente v Evropi.
Obstajajo namreč nekateri zapisi, ki pričajo o polenti iz rumene moke v
Furlaniji med leti 1550 -1555. Mogoče so Furlani navajeni na stare
»pultes julianae«, prehiteli ostalo populacijo v uporabi koruze. Pravkar
prispelo koruzo iz Amerike, so na območju Italije imenovali granoturco
(turško žito). Ampak zakaj ravno turško? V prvi polovici 16. stoletja so
v skupnem jeziku za vse kar je bilo tuje oziroma imelo pridih tujega 
poimenovali »turško«.

Vendar nekateri raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da je koruza oziroma
sorodnica le-te doma, poleg Amerike tudi na območju nekdanje Perzije.
Temu naj bi pričali tudi najdeni zapisi. Beneška republika, ki je takrat
že bila v polnem razcvetu, kot uspešna trgovska velesila, je poleg
znanega ladjevja, ki je plulo od vzhoda do zahoda, znana še po nečem. Po
prav posebni preprosti sladici narejene iz rumene koruzne moke, in to
veliko prej preden je Kolumb odkril Novi svet. Nekateri zapiski nemških
popotnikov pričajo o ravnicah zasajenih s koruzo v bližini Evfrata. In
»turško zrnje« ki naj bi prišlo (po nekaterih virih) iz Vzhoda v Evropo
je dobilo takšno ime iz preprostega razloga, kjer naj bi ga Perzijci, ki
so ga gojili in uživali, živeli pod Turkomani.
 

Kakorkoli že uradna zgodovina koruzo
povezuje z Ameriko in njenim odkriteljem Kolumbom. V Evropi doživi svoj
veliki razcvet šele od 17. stoletja naprej, na območjih Španije,
Francije, Italije, na Balkanu, Ukrajini in Kavkazu zardi ugodnih
podnebnih razmer za gojenje. V Italiji je imela največ uspeha ravno v
Benečiji, od tam se je razširila v sosednjo Furlanijo. Znana naj bi bila
tudi prva setev in sicer leta 1554. V naslednjih stoletjih so ljudje na
celotnem območju Padanije (tako v ravninskem delu kot v hribovitih in
gorskih območij) uživali samo polento iz koruzne moke. Čeprav je ta
rešila ogromno pomanjkanje v prehrani revnih ljudi je njeno prekomerno
uživanje v Evropo prineslo novo bolezen znano pod imenom pellagra
(pomanjkanje niacina). Prvič so bolezen opisali v Španiji leta 1735. V
severnem delu Italije (takrat še pod Avstro-ogrsko) so jo sprva
poimenovali »avstrijska gobavost«. Avstrijska vlada je nato izvedla
preiskavo in ugotovila, da bolezen ni nalezljiva niti ne dedna ampak
posledica enolične hrane rastlinskega izvora, zlasti koruze. Treba je
poudariti, da so kmetje takrat pojedli 2-3 kg polente na dan, ker druga
niso imeli. Leta 1878 je število obolelih naraslo na 97.855 v 40
provincah, največ v Benečiji, kar 30% kmečkega prebivalstva. Italijanska
vlada je leta 1881 sprejela prve ukrepe. Financirala je gradnjo
sušilnic za koruzo in kuhinj, ki bi izboljšale prehranjevanje
prebivalstva. Vendar če smo pošteni za nastalo stanje ni bila kriva
polenta temveč beda, ki je ljudi prisilila uživati enolično hrano brez
prepotrebnih dodatkov.

Tako, polenta najrevnejša med živili postane edinstvena in popolna hrana
če ji le dodamo preproste priloge (klobase, fižol, nariban sir, gobe …)
kot nas uči stara kmečka modrost. Na ta način dobimo preprosto jed, ki
zadovolji gurmane hkrati pa vsebuje dovolj beljakovin, ogljikovih
hidratov, maščob, mineralov in nekaj vitaminov.

Vir:
http://www.bagnonemia.com/Polenta/La_polenta_doc.htm

 Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook