Kmetijstvo objavil

Povečevanje samooskrbe – možnosti pomenijo priložnosti

V današnjem času se Slovenija sooča z
majhno stopnjo samooskrbe s hrano in z velikim zaraščanjem kmetijskih
površin. Če imamo primerne možnosti imamo tudi različne priložnosti za
lastno samooskrbo s hrano (neprecenljive kakovosti), za trženje na domu,
za proizvodnjo izdelkov z višjo dodano vrednostjo, itd. Na kratko
poglejmo kje v kmetijsko-živilski proizvodnji nastajajo presežki in kje
primanjkljaji.

Presežki
Pri rastlinskih kmetijskih pridelkih imamo stalne presežke
zgolj pri pridelavi hmelja, ki je večinoma namenjen za svetovno tržišče
in pri svežih jabolkih, kjer neto izvoz znaša od 10.000 do 15.000 ton na
leto. Pri živilih živalskega izvora imamo stalne presežke pri mleku,
kjer znaša stopnja samooskrbe okoli 115 %, ter pri perutninskem mesu,
kjer je stopnja samooskrbe od 110 do 115 %.

Primanjkljaji
Pri kmetijsko-živilskih proizvodih imamo največji primanjkljaj
pri sladkorju. Zelo velik je pri rastlinskem olju. Tudi pri pridelavi
zelenjave je primanjkljaj izreden, saj je stopnja samooskrbe pod 40 %.
Stopnja samooskrbe pri pšenici znaša okoli 50 %, medtem ko je pri vseh
žitih skupaj okoli 60 %. Primanjkljaj je opazen tudi pri krompirju, kjer
je stopnja samooskrbe okoli 65 %. Od živil živalskega izvora imamo
primanjkljaj pri svinjskem mesu, saj je stopnja samooskrbe okoli 70 %.
Nekoliko višja stopnja samooskrbe je pri medu (okoli 80 %), skoraj
zadostna pa pri prireji jajc (okoli 95 %).

Zadnja leta znaša
stopnja samooskrbe z govejim mesom in mesom drobnice približno 100 % kar
pomeni, da sta prireja in poraba precej izravnani. Pri mesu drobnice je
v zadnjem obdobju opazen trend rasti porabe na prebivalca, pri govejem
mesu pa se poraba nekoliko zmanjšuje.

Namig za usmeritev kmetijsko-živilske proizvodnje
Ob pregovoru “Kamen na kamen, palača” lahko ugotovimo kako
velik pomen ima prav vsaka vsajena solata ali krompir, vsako posejano
seme pšenice, vsaka čebela, ki nam poveča pridelek, vsaka kokoš na
dvorišču in nenazadnje tudi vsak prašič, ki je še na kakšni kmetiji. Vse
to nekaj velja in je za nacionalni interes izrednega pomena. Z
zaraščanjem kmetijskih površin pa izgubljamo nacionalni dohodek. Vsak
majhen kmet je izredno pomemben za obstoj naroda. Tiste panoge, ki so
samozadostne je potrebno ohraniti, panoge s primanjkljajem pa bi bilo
potrebno bolj razviti. Tudi pristojno ministrstvo se zavzema za bolj
pravičnejšo razdelitev dohodka, alternativne oblike kmetovanja,
promocijo slovenske hrane, nove in kakovostne proizvode, itd.
Sklenemo lahko, da tisti, ki se odločajo za začetek ali preusmeritev
pridelovanja hrane, naj ob vseh drugih kriterijih razmislijo tudi o
slovenski samooskrbi. S pridelavo zelenjave, krompirja, medu, jajc in
ostalih produktov v pomanjkanju, lahko lažje poiščejo nove tržne poti.


Uporabljen vir:
Resolucijo o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in
živilstva do leta 2020 – »Zagotovimo.si hrano za jutri« (Ministrstvo za
kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano)
 
OBJAVIL/A IGOR HORVAT, UNI.DIPL.INŽ.ZOOT.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook