Zanimivosti objavil

Povejte v jeziku cvetja

Vsa živa bitja, ali so to ljudje, živali
ali rastline, izražajo svoja čustva in počutje za njih v najbolj
primernem  jeziku. S svetom, ki jih obkroža komunicirajo včasih
prostovoljno včasih pa podzavestno.

Tudi rastline imajo svoje notranje sposobnosti komuniciranja. Te njihove
sposobnosti, ki jih razlikujejo med seboj, so odvisne od vrste, sorte
in barve. In te vrednote so cvetlicam skozi stoletja dodelili poeti,
učenjaki, filozofi in legende prenesene iz roda v rod.
Tako nas cvetje vse skozi nagovarja preko svojega lastnega jezika, tudi
takrat ko za naša ušesa ostaja nemo. Zato je včasih dovolj, če le
poznamo vsaj osnove tega jezika, da prijatelju, znancu ali nasprotniku
poklonimo primerno »besedo«.
Začnimo z dvema vrednotama, ki v današnjem svetu marsikje primanjkujeta,
to sta skromnost in ponižnost. Povedano v jeziku rož sta to Genista in
Viola.

Čeprav ima rod Genista (košeničica)pester izbor »svojih«
rastlin so v ta rod na nek način dodali še nekatere rastline »podobnega
videza«. Ko govorimo v jeziku cvetja je genista lahko še navadni uleks (Ulex europaeus), žuka (Spartium junceum ali Genista hispanica)in metla (Cytisus scoparius ali Sarothamnus scoparius).
Vse te rastline so značilne za sredozemsko makijo in gariga. To so
značilno gosto rastoče (vednozeleno) grmičasto rastlinje, visoko od pol
metra pa do nekaj metrov (4m), ki uspeva na manj rodovitnih tleh. Seveda
govorimo o eni sami družini Fabaceae (metuljnice). Skupno jim je bogato cvetenjev zlato rumeni barvi.

Genista je bila zelo priljubljena med Grki in Rimljani, kateri so jo na
veliko gojili, da so privabljali čebele in tako pridobivali kakovosten
med. Plinij je trdil, da pepel ginestre vsebuje zlato. V Sredozemlju so
njene dolge gole veje uporabljali za izdelavo metel. V Španiji so jo
cenili zaradi nežnega vonja, predvsem pa zaradi vlakenv koreninah,katere
so uporabljali za izdelavo vrvi za ladje. Srednji vek je genisto
naravnost oboževal. Kralj Henrik II. Angleški Plantagenet je dobil
družinsko ime ravno po tej rastlini. Pravzaprav je bil njegov oče
Geoffrey Plantagenet tisti, ki je dobil ta vzdevek, ker je rad nosil
rumen šopek (gent francosko ime za genista) pripet v svoj klobuk kot
emblem. Približno stoletje pozneje je v  Franciji Ludvik IX. Sveti
ustanovil viteški red za katerega je izbral prav košeničico kot simbol
ponižnosti.

Skoraj povsod predstavlja skromnost le na Siciliji ne. Tam je po
tradiciji nezaželena rastlina,ker naj bi šelestenje njenih listov motilo
Jezusa medtem ko je molil na Getsemanijskem vrtu ob vznožju Oljske gore
v Jeruzalemu.
Rastline pod»skupnim imenom« genistaso skromne rastline saj uspevajo
tudi v zelo sušnih predelihkjer so zelo skromne rastne razmere kot tudi v
višjih legah. Edini sovražnik so jim apnenčasta tla. Prav nasprotno v
kislih tleh odlično uspevajo čeprav so to skoraj pusta območja. Cvetijo
od pomladi do pozne jeseni, prava eksplozija cvetov pa nastopi od maja
do julija.
Italijanski pesnik Giacomo Leopardi je pionirki poklonil celo spev: »Na
ožganih in pustih pobočjih Vezuva raste samo ena rastlina, prilagodljiva
in trmasta. Simbol človeka, ki zna sprejeti resnico o svojem stanju, in
na tej resnici lahko gradi svoje dostojanstvo.«

Vijolica (Viola) je bila v vseh časih in
za vsa ljudstva prav zaradi svojega videza in nežnega vonja od nekdaj
ena bolj priljubljenih rož. Vijolica roža boginje ljubezni Afrodite je
Grke tako očarala, da so jo izbrali za simbol mesta Aten. Stari Rimljani
in arabska ljudstva so cvetove ali ekstrakt teh malih rožic radi
dodajali v pijače, da so postale bolj prijetne za pitje. Čeprav majhna
in sramežljiva je vijolica, kot druge bolj razkošne kolegice s svojimi
»čari« ujela pozornost marsikaterega poeta. Ti so nežni in lepi muzi v
zameno vračali pozornost in navdih v mnogih svojih delih. Še preden
pride do zamer, moramo hitro dodati, da so med njenimi mnogimi
oboževalci tudi slikarji!

V časih, ko še niso bili ravno pazljivi na higieno so cvetove dišeče
vijolice raztrosili po tleh hiš in cerkva in na ta način prekrili
neprijeten vonj po vlagi in plesni. Čeprav vonj te vijolice izgine
skoraj v hipu ko jo utrgamo ima to lastnost, da nevtralizira tudi vse
ostale vonjave.

In kot zadnje pa nič manj pomembno je dejstvo, da se nežen vonj cvetov
uporablja za pridobivanje parfumov, olj in esenc. Iz te nežne esence se
pridobiva likerja Cr?me de Violette in Parfait d’Amour.
V jeziku cvetja je vijolica  simbol skromnosti in ponižnosti ker skrita v
visoki travi skoraj plaho cveti.Je pa njen pomen tudi spreminjajoč.
Vijolica govori predvsem o ljubezni vendar včasih spregovori tudi o
spletkah, ki so povezane z ženskim svetom.


Viri:
http://www.daltramontoallalba.it/civilta/ginestra.htm
http://www.intrage.it/intrattenimento/oroscopo/linguaggio_dei_fiori.shtml
http://www.dilloconunfiore.com/curiosita/significato.htm
http://www.ginevra2000.it/fiori/Linguaggio_Fiori.htm

Objavil/a Martina Vodopivec, dipl. inž. agr. in hort.
  

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook