Zanimivosti objavil

Reja kuncev nekoč in danes

Tako kot vse domače živali, tudi kunci
niso izjema in so prav tako potomci divjih živali. Z razliko od
nekaterih pa jih še vedno lahko srečamo v naravi, vendar žal vedno bolj
poredko. V procesu udomačevanja so tudi pri kuncih nastale spremembe, ne
samo v obnašanju živali, temveč tudi v telesnih lastnostih.

Domači kunci izvirajo iz
evropskega divjega kunca, ki so jih udomačili nekako tisoč let pred
našim štetjem in sicer naj bi to bilo na Iberskem polotoku. Feničani so
deželo poimenovali Hispania, zanimivo pa je, da so tam živeče kunce
zamenjali za gorske kozliče in tako deželo poimenovali Dežela gorskih
kozličev (Hispania). Če se Feničani ne bi zmotili, bi bila Španija še
danes Dežela kuncev.

Pisni viri o reji kuncev izvirajo iz časa zgodnjega rimskega obdobja.
Kunce so takrat gojili v ograjenih prostorih, tako rejene živali pa so
potem lovili. V prehrani so bili zelo priljubljeni zaradi izjemno
okusnega mesa. Za popestritev prehrane so kunce uporabljali tudi na
ladjah, saj so zavzeli malo prostora, niso bili zahtevni za hranjenje,
pomenili pa so sveže meso ob sicer skromni izbiri hrane. Z ladjami so se
tako kunci razširili tudi po otokih in v številne dežele po svetu,
zaradi njihove izredne plodnosti pa se je njihovo število povsod hitro
množilo.

V srednjem veku so
kunce gojili tudi v samostanih, kjer so menihi začetek 18. stoletja
skozi selekcijo prišli do sedmih obarvanosti domačih kuncev (enakomerno,
rjavo, modro, albino, rumeno, srebrno in holandsko lisasto), ki so
temelj današnjih pasem kuncev. Kunce so odbirali tudi z razlogom
povečanja ali zmanjšanja telesne mase, kar je vzrok za pritlikave, male,
srednje in velike pasme. Vse pa izvirajo iz evropskega divjega kunca.

Kot začetek organizirane reje kuncev v Sloveniji se šteje ustanovitev »1. slovenskega
Društva perotninarjev in rejcev vseh malih živali« v Tržiču leta 1906.
Ustanovitelj je bil začetnik organizirane reje malih živali Anton
Lehrman, ki je tudi začel izdajati prvo slovensko revijo o malih
živalih. Leta 1928 je bila pri nas prva razstava malih živali in že
takrat so med živalmi prevladovali prav kunci.

Kunci pa pri nas niso bili zgolj živali
za razstavo in ljubitelje, temveč so med potekom obeh svetovnih vojn
pomenili tudi preživetje, poleg tega pa je kunčje meso skromno prehrano
in pomanjkanje omililo. V času med prvo in drugo vojno je število kuncev
precej upadlo, vendar pa je bila ljubiteljska reja še vedno precej
razvita in tudi organizirana. Ljudje, ki so živali gojili, so bili
vključeni v društva, ki so poskrbela za razstave, izobraževanje, odkup
kožuhovine ter nakup plemenskih primerkov, vse te dejavnosti pa so se po
drugi svetovni vojni uspešno razvijale še naprej.

Kunce so začeli pri nas intenzivno
gojiti leta 1983, vendar takrat še ni bilo nujno potrebnega znanja za
takšen način reje, zato je temeljila na tehnologiji in živalih iz uvoza,
meso pa so slovenski rejci največ izvažali. Po krajši krizi zaradi
nekaterih bolezni in pomanjkanja ustreznega znanja, se je leta 1991 reja
kuncev prerodila. Poleg napredka v znanju in državne podpore te
dejavnosti, se je počasi razvil trg za kunčje meso tudi v Sloveniji.
Morda bo, glede na današnje razmere, reja kuncev postala še bolj
pomembna tudi za tiste, ki se s kmetijstvom ali samostojno rejo ne
ukvarjajo. Potreba po ugodnih cenah hrane, ter predvsem po zdravih
živilih pač vse bolj narašča in kunci, kot živali, ki niso zahtevne, a
je od njih veliko koristi, bi pri tem lahko predstavljali eno od
rešitev.

Vir:
Gruen, Peter
2002 Reja Kuncev. Ljubljana: Kmečki glas.

Arko, Stanko
 1964   Reja kuncev. Ljubljana: Mladinska knjiga

Objavil/a Nina Pirc
  

 

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook