Kmetijstvo objavil

Siri pri nas

Današnji siri so nasledek razvoja sirarstva v planinah. Predvsem v 19. stoletju so posamezniki in država poskušali nadgraditi izdelovanje domačih sirov s pomočjo novih tehnologij in izdelkov. Pri tem so uporabljali tudi izkušnje iz drugih okolij, denimo iz Švice. Poskusi izboljšanja kakovosti in povečanja izbire izdelkov so bili namenjeni predvsem zaslužku.

Sicer pa je bil sir pri nas zelo pomemben element v prehrani, predvsem do 16. stoletja, ko se je pričela uveljavljati uporaba svinjske masti. Vrste sirov so bile številne, razpoznavne pa so bile po območjih, kjer so bili narejeni. Že zgodaj je zaslovel bovški sir, ki je bil narejen iz mešanice ovčjega in kozjega mleka, poleg  domačih tehnologij pa so imele vpliv tudi sosednje dežele s svojimi načini priprave teh izdelkov.

Pospeševanje razvoja je v 19. stoletju prevzela država in sicer je Avstrija leta 1863 razpisala nagrade za sirarske zadruge, kar je botrovalo razvoju sirarstva v Bohinju in na primorskem. Tako so začeli ustanavljati sirarske zadruge in poskrbeli tudi za višjo strokovno raven. Sir so izdelovali na dva načina in sicer iz sladkega ali pa kislega mleka. Mleko so morali torej tudi skisati, smetano na vrhu so za tem uporabili za izdelavo masla, nastalo kislo mleko pa so nato skuhali v kisli sir ali skuto. Na gorenjskem so skuto tudi nasolili, jo spravili v deže in jo tako konzervirano uporabljali v prehrani.

Iz neposnetega sladkega mleka pa so pripravljali sir na drug način, pri čemer so mleko zasirili s siriščem in ga nato skuhali. Tudi pri tem postopku je nastala skuta. Po tem, ko so iz kotla izločili sirno grudo in jo pripravili za zorenje, so tekočini, ki je ostala, dodali malo mleka in skisano sirotko. Ko so vsebino kotla zavreli, se je izločila skuta, preostala tekočina pa je bila po tem primerna za pitje ali pa za krmo prašičem.

Na Veliki planini so iz posnetega mleka izdelovali pusti sir, katerega so nato oblikovali v majhne hlebčke in fantje so jih okrasili z lesenimi paličicami. Trniče, tako so se ti hlebčki imenovali, so nato po dva nosili dekletom v dar, kot znamenje ljubezni in zvestobe. Ti izdelki so bili nekakšen simbol ženskih prsi. Na bohinjskih planinah pa so izdelovali podobne majhne sire, le da so se imenovali ožemčki, krašeni pa so bili z razbeljenih železom. V severovzhodnih delih Slovenije so iz kislega sira ali skute izdelovali stožce in kolačke, ki so jih nasolili, jih izboljšali s papriko in kumino in jih na soncu osušili. Ti izdelki, sireki, so bili za tiste čase prava poslastica.

Razvoj v sirarstvu je seveda od tistih časov napredoval, vendar je pomembno, da se zavedamo razvoja samega, ter da se iz (četudi starih) izkušenj tudi kaj naučimo. Saj vemo, da nam velikokrat največ pomagajo prav izkušnje naših prednikov.

Vir:

Renčelj Stanko, Bogdan Perko, Janez Bogataj,
 1995       Siri – nekdaj in zdaj. Ljubljana: Kmečki glas.
 
Objavil/a Nina Pirc   

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook