Gozdarstvo objavil

Škodljivci gozdnega drevja

Gozd je življenjska skupnost, ki ji zraven gozdnega rastlinstva pripadajo tudi v njej živeče živali. Nekatere med njimi so zelo koristne za ohranjanje naravnega ravnovesja, spet druge nam povzročajo težave. Ne bomo govorili o tistih ta velikih živalih, ki jih srečujemo v naših gozdovih, spoznali bomo tiste po velikosti dokaj majhne, a v resnici precej neprijetne.

Značilni prebivalci naših gozdov so lubadarji. Le nekaj milimetrov so veliki in večino svojega življenja preživijo skriti pod lubjem ali v lesu gozdnega drevja. V ugodnih razmerah, to je v toplih in suhih letih lahko razvijejo tudi do tri rodove v enem letu in v kratkem času uničijo tudi cel gozd. Knaver ali veliki osmerozobi smrekov lubadar je temnorjav, bleščeč in močno dlakav, približno 5 milimetrov velik hrošček, ki ima na koncu vsake pokrovke po štiri zobke. V nižinskem in hribovitem svetu navadno roji od sredine aprila do konca maja in od konca junija do konca julija. Zarod se pod lubjem razvija 6-10 tednov. Naseli se na smreki, predvsem na njenih debelolubnih drevesnih delih. Je najnevarnejši lubadar saj ob prevelikih namnožitvah uniči večje površine gozdov. Šesterozobi ali mali smrekov lubadar je črn hrošček z rdečerjavimi bleščečimi pokrovkami velikosti 1,5 do 3 mm. Večinoma prezimuje kot hrošček na napadenih drevesih, v sečnih ostankih in na tleh, v stelji. Roji aprila in julija.  Zalega se v tenkolubne dele smreke, redkeje pa tudi na druge iglavce. Knaver in šesterozobi smrekov lubadar napadeta smreko na vseh njenih rastiščih, čeprav se v visokogorskih legah ne moreta prenamnožiti.  Lastnik gozda lahko vpliva preprečevalno tako, da skrbi za gozdno higieno in zatiralno, tako, da lubadarke posekamo še pred izletom mladih hroščev in s tem zarod uničimo. Predvsem na bukovih in hrastovih sortimentih, ki jih ne odstranimo pravočasno iz gozda, ter na oslabelih ali poškodovanih drevesih se pojavljata bukov lestvičar in hrastov lestvičar. Lestvičarji napadejo predvsem debelejši in vrednejši les in ga s tem razvrednotijo.

Med rilčkarji je najpogostejši veliki rjavi rilčkar, to je hrošček z rilčkom in dvema prečnima rumenima lisama. Najpogosteje napade pravkar zasajene borove in smrekove sadike. Intenzivno prehranjevanje tega škodljivca je lahko vzrok za sušenje mladih, pa tudi starejših sestojev. Podobno bionomijo ima tudi mali rjavi rilčkar, ki pogosto naseljuje že prizadeta drevesa, na mladih drevesih pa povzroči manjšo škodo. Bukov rilčkar skakač je dobra dva milimetra velik hrošček, ki skače in napada predvsem bukev.

Oslabela drevesa jele napadejo številni podlubniki (ostrozobi jelov lubadar, krivozobi jelov lubadar, zrnati jelov lubadar, jelov vejičar), ki vrtajo predvsem veje in vrhače.  Iglice pa votli tudi do 6 mm velika gosenica molja jelovih iglic, ki je razširjen zlasti na Krasu in v Gorskem Kotarju na Hrvaškem. Na visokem Krasu so pogosti napadi jelovih zavijačev (rdečeglavi jelov zavijač, črnoglavi brstni zavijač). Za bor sta nevarna predvsem veliki borov strženar in mali borov strženar. Predvsem na mladem rdečem in črnem boru povzroča večjo škodo tudi borov zavijač.

Škodljivcev je seveda še več, našteti so tisti, ki se v zadnjih letih v večjem obsegu pojavljajo v Sloveniji.

Vir: Franc Perko- Gojenje gozdov

Z.L.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook