Škodljivci vinske trte

Oidij (Uncinula necator)

Oidij se pojavlja na vseh zelenih delih vinske trte, na katerih se ustvari siva pepelasta prevleka. Zaradi tega bolezen nekateri poimenujejo tudi pepelnica. Na listni ploskvi ob napadu opazimo prevleko iz obeh strani, tak list se navadno deformira in pogosto suši. Največjo nevarnost oidij predstavlja za grozdiče. Mlade jagode se v celoti prekrijejo s sivo pepelasto prevleko, skrčijo se in sušijo. Pri kasnejših napadih jagode tudi pokajo, kar je eden od najpogostejših prizorov (simptomov) pri oidiju. Običajno se bolezen širi zelo hitro.

Oidij je po poreklu iz ZDA. Bolezen je bila prvikrat opažena v Angliji leta 1845, na kar se je hitro razširila po celotni Evropi. V prvih petih letih se je tako pojavila v vseh vinorodnih deželah Sredozemlja, kasneje tudi v Afriki in Avstraliji kjer je na začetku praktično onemogočila pridelavo grozdja. Oidij je tudi danes v mnogih vinogradniških rajonih, posebno v toplejših krajih zelo nevarna bolezen pogosto nevarnejša od peronospore vinske trte. 

Sivo pepelasto prevleko povzroča površinski splet micelija, na katerem se razvije konidijski stadij opisan kot Oidium Tuckeri. Konidiji vršijo sekundarno okužbo v teku celotne vegetacije vinske trte. V drugi polovici leta in začetku jeseni se v pepelasti prevleki razvijajo okrogla telesa črne barve poimenovana periteciji, ki predstavljajo organe za prezimovanje.  Periteciji v pomladanskem času običajno v deževnem obdobju pokajo. Iz njih vzklijejo askusi in askospore, ki povzročajo primarne okužbe. Micelij razvit iz askospor daje prvo generacijo konidijev in tako se dalje odvija razvojni ciklus parazitne glive.  

Čeprav se bolezen intenzivneje razvija ob večji vlažnosti in primerni temperaturi (optimalno okoli 26°C) je znano da se širi tudi v sušnih obdobjih.

Za zatiranje bolezni se uporablja elementarno žveplo, druga sredstva na osnovi žvepla, fungicidi, sistemični fungicidi in kombinirani preparati s katerimi zatiramo peronosporo vinske trte in oidij.

Ob pojavu oidija, se je kar hitro uveljavilo prašenje z žveplom. Kar je v uveljavi še danes, ko za zatiranje bolezni uporabljamo predvsem močljiva žvepla. Pri določanju časa škropljenja proti oidiju se ravnamo po jakosti pojava oidija v preteklem letu. Če smo imeli z oidijem v preteklem letu veliko težav, bomo prvič škropili že, ko so mladike dolge 10 do 15 cm. V normalnih letinah začnemo tretirati šele, ko se razvije 3. list. Pozneje, ko škropimo proti peronospori vinske tre in rdečem listnem ožigu sredstva proti oidiju le dodajamo. 

Brez uporabe sredstev za zaščito rastlin običajno ni mogoče preprečiti oz. zmanjšati okužbe vinske trte z oidijem. Nevarnost okužbe seveda lahko zmanjšamo z uporabo odpornejših sort, za vinograde izbiramo zračnejše in bolj osončene lege, ki so navadno manj ugodne za razvoj bolezni. Na samo možnost okužbe pa vplivajo tudi drugi agrotehnični ukrepi, ki jih vinogradnik izvaja v vinogradu. Vinogradniki naj bodo pazljivi pri zimski rezi vinske trte, s katero v večji meri določimo obremenjenost vinske trte, ki lahko pomembno vpliva na možnost in jakost pojava bolezni.

1

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook