Kmetijstvo objavil

Slovenija je z gozdom bogata država

Gozd pokriva več kot polovico slovenskega ozemlja, drevesa pa so precej
na gosto posejana tudi med polji, travniki in v naseljih. Kljub veliki
gospodarski izrabi gozdov, ki je bila poudarjena v minulih stoletjih v
tem delu srednje Evrope, nam je v veliki meri uspelo ohraniti prvobitne
gozdne združbe in populacije domorodnega drevja ter z njimi povezane
številne druge rastlinske in živalske vrste.

Gozdovi bi bili lahko slovenski simbol; pokrivajo več kot polovico
slovenske pokrajine in so njena bistvena prvina. S 57,7% smo četrta
najbolj gozdnata država Evrope. Od skupne površine Slovenije, ki znaša
2.025.469 ha, gozdovi zavzemajo 1.169.196 ha in so razporejeni tako, da
prevladujejo kar v treh četrtinah slovenskih krajin. Velika gozdnatost
je po svoje razumljiva, saj je Slovenija hribovita država – nad 600
metrov nadmorske višine je več kot tretjina njene površine, od tega je
kar dve tretjini gozda. Kar v polovici Slovenije so nagibi večji kot
20%, na dobri petini pavečji kot 35%. Kar 3/4 površin z nagibi več kot
20% pokrivajo gozdovi, na površinah z nagibi več kot 35% pa je
gozdnatost kar 90-odstotna. Gozd se je ohranil predvsem v višjih in bolj
strmih legah, ki so za kmetijsko pridelavo manj primerne, tam pa je
njegov varovalni pomen še toliko večji.

Zaščitna vloga gozda se v danih geoloških, podnebnih in hidroloških
razmerah Slovenije kaže v varstvu naselij, tehnične infrastrukture in
kmetijskih zemljišč pred naravnimi stihijami. Sedanje razmere, ki
omogočajo rabo zemljišč za razmeroma stabilno kmetijsko proizvodnjo, je v
Sloveniji mogoče ohraniti le s pomočjo določene relativno velike
stopnje gozdnatosti.

Gozdovi so za Slovenijo, ki nima veliko drugih naravnih virov, tudi gospodarsko zelo pomembni.
Za Slovenijo je značilna zelo velika naravna pestrost, ki je posledica
raznolikih geoloških razmer, razgibanega reliefa in dejstva, da se tod
srečujejo celinsko, alpsko in sredozemsko podnebje. Slovenija je zaradi
geografske lege in zelo razgibanega reliefa razpeta med vplive
Sredozemskega morja, Alp in Panonske nižine. Zaradi pestrih podnebnih
razmer imamo na razmeroma majhnem ozemlju v naših gozdovih tako
raznoliko vegetacijsko sestavo.

Pretežni del slovenskih gozdov je v območju bukovih (44%) in
jelovo-bukovih (15%) ter bukovo-hrastovih rastišč (11%), ki imajo
razmeroma veliko proizvodno sposobnost. Glede na lesno proizvodnjo so
revnejša rastišča termofilnih listavcev ter borov, ki zavzemajo le okrog
12% slovenske gozdne površine.

V Sloveniji ima areal svoje naravne razširjenosti 71 drevesnih vrst, od
tega le deset (10) iglavcev in enainšestdeset (61) listavcev. Goratost
Slovenije, težka prehodnost kraškega sveta in zato velik delež težko
dostopnih gozdov so poglavitni vzroki, da je na prostoru Slovenije v
preteklosti človek vplival na gozd manj usodno kot v večini
srednjeevropskih držav. Zato so gozdovi razmeroma dobro ohranjeni, še
posebno kar zadeva pestrost naravne sestave drevesnih vrst in
strukturiranost (vertikalno in horizontalno) sestojev. Bolj spremenjenih
(zasmrečenih) gozdov je le okrog 15%. Kljub temu dejanska drevesna
sestava v precejšnji meri odstopa od potencialne vegetacije. Medtem ko
je dejansko razmerje med iglavci in listavci (2000) 48:52, pa je
potencialno razmerje, ki bi ustrezalo rastiščnim razmeram, 20:80.

Zgodovino naših gozdov je v dobri meri oblikovalo požigalništvo. V prvem
obdobju kolonizacije so s požigalništvom in kopaštvom izkrčili gozdove v
ravninskem in gričevnatem svetu. Ta zemljišča so še vedno osnova
poljedelstva. V sedanjih, pretežno gozdnatih predelih pa je pustila
močne sledove zadnja kolonizacija med 12. in 15. stoletjem.

Precejšen odklon dejanskega deleža smreke v primerjavi s potencialnim je
predvsem posledica sajenja smreke v bolj oddaljeni preteklosti (po
vzoru nemške šole gospodarjenja z gozdovi), zlasti na Štajerskem in
Koroškem. Smreka je bila v veliki meri vnesena na rastišča listavcev,
zlasti bukve. Predvsem v 18. in 19. stoletju se je zaradi obsežnih
sečenj in hkratnega sajenja smreke zelo spremenila vrstna sestava
slovenskih gozdov. Nanjo je vplivalo tudi dvestoletno obdobje
steljarjenja, ko so se v bližini naselij in v kmetijski krajini
poslabšale talne razmere v gozdovih in so se zato uveljavile manj
zahtevne drevesne vrste (smreka in bor).

Bor je postal značilna drevesna vrsta tudi na slovenskem Krasu, kjer so
ga začeli saditi v drugi polovici 19. stoletja, da bi omilili vpliv
močne burje in ozelenili golo skalnato kraško krajino. Razkorak
dejanskega in potencialnega deleža bora je torej posledica sajenja
črnega bora in njegovega nadaljnjega razširjanja s semenitvijo na Krasu,
ki je bil pred stoletjem še gol.

Ohranjeni gozdovi so prav gotovo pripomogli, da Slovenija sodi med
tistih nekaj evropskih držav, kjer v naravi še vedno srečamo vse tri
velike evropske plenilce: rjavega medveda, volka in risa. Kljub
vsesplošnemu preganjanju velikih zveri, ki je bilo značilno za Evropo
zlasti v drugi polovici 19. stoletja in pozneje, je na ozemlju Slovenije
prvi dobil domovinsko pravico in naklonjenost ljudi medved. Že okoli
leta 1889 je znano prvo njegovo varstvo na še vedno osrednjem medvedjem
območju Kočevske in Notranjske. Ris tega ni bil deležen, zato je bil
iztrebljen in leta 1973 je bil na Kočevskem ponovno naseljen. Zanimiva
je tudi usoda volka na zdajšnjem ozemlju Slovenije. Podobno kot za
rjavega medveda in risa so bile v 18. stoletju razpisane visoke nagrade
za njegovo pokončevanje. V Sloveniji so bile nagrade za ubite volkove
ukinjene šele leta 1973. Le izredna vitalnost, naravna inteligentnost
ter življenje na velikih gozdnih območjih so tej vrsti v Sloveniji
pomagali preživeti.

Človek si je od nekdaj delil svoj življenjski prostor zato poskrbimo, da
to neverjetno pestrost, ki nam jo mnogi zavidajo in le redki premorejo
tudi v bodoče ohranimo.

Vir: http://www.waldwissen.net/themen/wald_gesellschaft/weltforstwirtschaft/wsl_waelder_sloweniens_SL

OBJAVIL/A MARTINA VODOPIVEC, DIPL.INŽ.AGR. IN HORT.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook