Slovenija ne more prehraniti same sebe

Slovenija ne more prehraniti same sebe Slovenija je vedno bolj neto
uvoznica hrane, kar je ob naraščanju števila svetovnega prebivalstva in
povečanih potrebah po hrani postala slaba popotnica za večjo neodvisnost
države.

Na ministrstvu za kmetijstvo opozarjajo na perečo problematiko
slovenskega kmetijstva, ki se ob svojih strukturnih posebnostih
(naravnih dejavnikih, razdrobljenosti posesti, starajoči kmečki
populaciji, izobrazbeni strukturi) že sama srečuje s prehransko
odvisnostjo od tujine, poleg tega pa jo obvezuje še enotna kmetijska
politika EU.

Slovenija je z domačo pridelavo hrane neto uvoznica hrane, saj ne
pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih, kar se je
bistveno povečalo po vstopu v EU. Največji primanjkljaj beležimo pri
sladkorju, ki ga sami ne proizvajamo več. Alojz Senegačnik, namestnik
generalnega direktorja Direktorata za kmetijstvo pri ministrstvu za
kmetijstvo, meni, da je osnovni razlog prehranske odvisnosti od tujine v
naravnih danostih Slovenije, ki nam ne omogočajo, da bi bili veliki
proizvajalci pšenice, niti da bi se sami preskrbeli, kar pa ni novost
(nekdaj smo jo dobivali iz Vojvodine), imamo pa rezervo na področjih
zelenjave, kjer za zdaj premalo izkoriščamo potencial.


Največji primanjkljaj:

• sladkor (Slovenija ga ne proizvaja več)
• rastlinsko olje
• zelenjava
• žito (stopnja samooskrbe s pšenico le še okoli 50 %)
• sveže sadje (neto uvoz okoli 100.000 ton letno)
• krompir
• svinjsko meso

Največji presežki:
• hmelj (skoraj v celoti namenjen svetovnemu trgu)
• mleko
• perutninsko meso
• sveža jabolka (neto izvoz med deset in petnajst ton letno)

Prehranska varnost in proizvodnja hrane v času, ko svetovno prebivalstvo
še vedno narašča, znova postajata strateški politični vprašanji, zato
je za stabilnost države treba krepiti lastno proizvodnjo in si
prizadevati za ekonomsko učinkovito pokrivanje dela svojih potreb po
hrani, in sicer na tistih področjih, kjer je država lahko konkurenčna.

Zagotavljanje globalne prehranske varnosti je pomembno tudi za
Slovenijo, saj v pričakovanih razmerah večjih težav z oskrbo v svetovnem
merilu in spoznanj o negativnih okoljskih učinkih velikih transportov
hrane vprašanje lokalne in regionalne samooskrbe znova postaja pomembno
za stabilnost države.

V resoluciji želijo spodbujati izkoriščanje možnosti kmetijstva in
povečanje prehranske neodvisnosti Slovenije, hkrati pa se zavedajo, da
je država tudi igralec na velikem evropskem trgu, zato je treba najti
nove poti za zniževanje stroškov in skupno nastopanje na trgu. Ta proces
se po mnenju Senegačnika še ni zares začel, na ministrstvu pa opažajo,
da tisti kmetje, ki so se odzvali na spremembe, že beležijo pozitivne
rezultate, medtem ko se konservativno usmerjenim v prihodnosti obetajo
večje težave. Kot primer navede zelenjadarstvo, v katerem Slovenija še
ni izkoristila svojih naravnih možnosti. Zanj so potrebne majhne
površine, če pa pridelovalec doda še tehnologijo pod predori, s katerimi
izloči vremenske dejavnike, ima dobre možnosti, da tudi tržno uspe.

Senegačnik poudari velik pomen povezovanja med različnimi dejavnostmi in
združevanja nekaterih funkcij z drugimi dejavnostmi, kot primer navaja
trgovino in distribucijo: “Tako lahko kmet najame nekoga, ki mu prodaja
pridelke. Gre za iskanje najbolj produktivnih poti, da bodo vsi v verigi
imeli čim več, in sistem razmišljanja “delam tisto, v čemer sem
uspešen, ostalo prepustim drugim”, ki so včasih lahko tudi člani
družine, ki se specializirajo za druge dejavnosti.”

V Sloveniji se očitno cedita mleko in hmelj, medtem ko za sladkor in
olje potrebujemo tujino. Če bo slovenski kmet hotel preživeti, in to ne
le na ravni najbolj ogroženega razreda na družbeni lestvici, mu
spremembe v razmišljanju in iskanje novih poti ter povezovanje z drugimi
panogami gotovo kažejo dobro pot. Za to pa se bo moral odpovedati
konservativnemu prepričanju, da mora zanj poskrbeti država, in svoje
prihranke namesto v svoj traktor (Slovenija namreč sodi v vrh držav po
številu traktorjev na prebivalca) vložiti v drugačne dejavnosti, s
katerimi se mu doslej ni bilo treba srečevati, mu pa lahko omogočijo
boljše življenje in manjšo odvisnost od države.

Vir: http://www.siol.net/Slovenija/Aktualno/2010/10

OBJAVIL/A MARTINA VODOPIVEC, DIPL.INŽ.AGR. IN HORT.

Komentarji so onemogočeni.

Iskanje

Facebook